114: O coachingu in osebni rasti – iskren pogovor z Jasno Knez

V tokratni epizodi se pogovarjam z Jasno Knez – mednarodno priznano coachinjo, mentorico in supervizorko, ki že vrsto let sooblikuje razvoj coaching profesije v Sloveniji.

Pogovor sega globoko v bistvo coachinga – ne le kot orodja za podporo drugim, temveč kot pot osebne rasti, zorenja in notranje preobrazbe vsakega coacha. Jasna deli iskrene vpoglede iz svoje kariere, izkušnje iz šolanja bodočih coachev in refleksije o tem, kaj v resnici pomeni postati in biti coach z dušo.

Raziskujeva teme, kot so:
Kako coaching presega okvir poklica in postane pot vase – pot spoznavanja lastnih delov, ranljivosti in notranjih resnic. Pogovarjava se o tem, kako vsak coach najprej sreča samega sebe, preden lahko resnično drži prostor drugim.
Dotakneva se pomena samorefleksije, samoregulacije in stalne supervizije, ki coachu pomagajo ohranjati integriteto in avtentičnost. Razmišljava o tem, kako graditi prakso, ki izhaja iz srca, a hkrati stoji na trdnih strokovnih temeljih – ter kako ostati prisoten, odprt in človeški v coaching procesu.

Gre za iskren, topel in navdihujoč pogovor o rasti, integriteti in človečnosti v coachingu – namenjen vsem, ki jih coaching kliče, in tistim, ki želijo razumeti, zakaj pravi coach vedno najprej raste sam.

------------

Obišči Jasno na spletu:

• https://www.povejnaglas.si/
• Embody Coaching Wisdom (izobraževanje za coache)
• LinkedIn
• Facebook

------------

Projekti Teorije Uspeha:

• Teorija Uspeha Community (Enkrat mesečno se bomo srečali v živo, z gosti, z menoj, z vprašanji, z resničnim stikom. In vse to spremlja še zaprta skupina za deljenje uvidov in refleksij. Teorija Uspeha Community – naslednji korak za vse poslušalce podcasta (🎁ujemi svoj bonus za zgonjo prijavo).

--------------

Matej na spletu:

• https://www.matejvozel.com/
• LinkedIn
• LinkedIn - newsletter
• IG Teorija Uspeha
• IG Matej
• YouTube

Transcript

SPEAKER1: 0:10

Hej, ti, ki poslušaš in gledaš tole epizodo. Na vrsti je nova epizoda podkasta Teorija uspeha in ponovno gre za pogovorno epizodo z mano oziroma z nami. Tukaj v tem virtualnem studiu pa je jasna Knez. Živjo Jasna.

SPEAKER2: 0:29

Živjo Matej.

SPEAKER1: 0:30

Kako? Četrtič v podkastu.

SPEAKER2: 0:35

Ja, prav res. Četrtič hvala za povabilo, da sem. Že četrtič.

SPEAKER1: 0:41

Ja, vedno z veseljem. Tako da verjamem, Na podkastu, Sicer pa Jasna je danes z nami s posebnim namenom. Pogovarjala se bova o coachingom, pogovarjala se bova o kovčkih v šoli. Kako sploh postati coach In zakaj prav jasna? Jasna je mednarodna priznana kovačija, je mentorica, je supervizorka. Je v bistvu edina v tej regiji, ki nosi temu double master. Naziv je ICF, se pravi International Casting Federation. Master Coach je MC, se pravi European Monitoring in Kavčič Council Master Practitioner. Skratka, cel kup nekih nazivov bi lahko še našteval. Ampak kar je treba omeniti, je to, da je jasna nekdanja podpredsednica ES je Slovenija in pa sedanja častna ambasadorka AmCham Slovenija. Zaradi doprinosa h kovček profesiji v Sloveniji in je bila priznana tudi na mednarodnem nivoju za doprinos kavčnik profesiji. Se pravi tukaj z nami je nekdo, ki ima veliko izkušenj, veliko znanja in verjamem, da je prava sogovornica za temo, ki jo danes imamo. Drugače pa je ustanoviteljica šole Povej naglas, ki s svojim programom Empathy Coursing Wisdom že kar nekaj časa šola oziroma gradi kavče v Sloveniji, tako da jo na kratko. Kdo in zakaj? Ali sem še kaj izpustil?

SPEAKER2: 2:13

Kar verjetno si, ampak lahko rečeva,

SPEAKER1: 2:19

Omenil sem, da si edini dvojni master coach v Dajva najprej sploh povedat, kaj je to dvojni master pa bo šla naprej.

SPEAKER2: 2:30

Ja, v profesionalnem kovčku je zadeva Da si ti lahko profesionalni coach. V resnici rabiš it. Eno je čas, določene treninge, potem potrebuješ tudi ogromno, veliko prakse, supervizije, mentorstva, nekoga, ki te spremlja na tej poti. In seveda doseči glede na vedenjske markerje, ki jih zahteva zveza, tudi eno stopnjo ali pa nivo izvajanja kovček pogovorov, kjer lahko vse te stvari dokažeš in pokažeš. To pa zahteva od posameznega kovčka veliko dela tudi ne samo profesionalno, a ne v razvoju same kompetence, ampak tudi osebnostno razvijati samega sebe, da razviješ tudi kapaciteto. Recimo tega, da delaš z ljudmi, znaš prepoznavati različne vidike, ki se seveda v pogovoru lahko pokažejo, odkrijejo in jih potem tudi naslavljamo. Tako da. Profesionalni kovčki sledimo tem potem na način, da poleg nekega osnovnega treninga dodajamo dodatne treninge, dodatna izobraževanja, da krepimo neko svojo orodjarno, tudi boks. Načinov metodologij dela z ljudmi in pa tudi smo podvrženi redni superviziji in seveda potem, glede na stopnjo, ki jo dosegaš, zaprosiš za določeno stopnjo kredence ala. To so ti individualni nazivi, ki mi rečemo individualna akreditacija, ki ni trajna, ampak se obnavlja na 3 leta pri Mednarodni zvezi za kovček in na 5 let pri Evropski zvezi za kovček in mentorstvo. In pač to je tako kot neka licenca za delo in vsi tisti, ki se ukvarjajo profesionalno. S coachingom bi seveda to naj imeli ali pa morali imeti. To pomeni tudi, da so ti člani zvez, da so šli čez en rigorozen postopek ocenjevanja in preverjanja tega znanja in da se seveda potem to tudi na pri obnovitvenih tudi preveri, ali si še vedno tam ali pa mogoče že greš na višjo stopnjo, tako da to so potem nazivi pri ICF, acc, PCM. Sicer pri Evropski zvezi za kovček in mentorstvo MCC pa je Fundation praktikant senior in master Master. Pomeni samo, da sem dosegla najvišjo raven teh znanj oziroma kapacitete in kompetence, ki jo izkazujem skozi svoje delo, tako pri delu z ljudmi kot seveda tudi, kako sama razvijam sebe in kako sem zavezana k redni superviziji redni reflektivni praksi etičnemu kodeksu in seveda tudi, da podpiram druge pri tem, da pridejo do te stopnje mojstrstva.

SPEAKER1: 5:35

Lepo zdaj vemo, če kdo, zakaj je ime priimek, potem pa še en kup enih kratic. Te kratice izvirajo iz tega, kar je bilo ravno ravno povedano. Drugače pa v življenju bi lahko počela marsikaj. Tudi začela si že pred kovčkom s podjetništvom. Ampak izbrala si potem to pot, da si šla na pot, da si postala profesionalna Kavčiča. Potem si šla še korak dlje, pa si ustanovila še šolo, kjer zdaj ti šola za tiste, ki si želijo postati Kavčič, da postanejo kavči. Kaj te? Kaj te je gnalo, da si šla v to smer? Kaj je razlog, Da, da hodiš po tej poti? Hm.

SPEAKER2: 6:23

Ja, verjetno imam strast do poklica. Je to zagotovo, ker če tega ne bi bilo, ne bi tega počela. Absolutno ne. Je pa res, da je meni Kavčič zelo veliko dal v življenju nasploh, saj si nikoli nisem mislila, da bom to počela, če sem čisto iskrena. To je bil pač splet okoliščin. Takrat, ko sem jaz začenjala, je bil kovček še dost nepoznan. Neka čudna reč, čuden pristop zaradi tega, ker tudi iz družbe, iz katere izhajamo, smo bili vedno bolj navajeni govoriti ali pa dobiti recept, da ti nekdo nekaj pove, pokaže kovček pa pravzaprav gre veliko globlje, pa zelo drugačen pristopi, kjer pa ti glih ne govoriš, pa ne daješ receptov, ampak se ti recepti skrivajo znotraj tega odnosa in znotraj samega pogovora in ideje klienta samega. Tako da se spomnim, ko sem bila prvič na svojem treningu za Executive coaching, kako mi je šlo na živce, ker smo imeli zelo dolge odmore, pa še bolj mi je šlo na živce, ker so skoz spraševali in se spomnim, da sem prav rekla Ja, odzivi kaj povedali, nam avtorji nehali spraševati, tako da pa se človek tudi lahko na ta način malo sreča sam s sabo, z nekimi svojimi navadami ali ustaljenimi načini delovanja, razmišljanja, komuniciranja. Pa jaz sem takrat ugotovila, da sem kar postala veliko boljša verzija tiste prejšnje, jasne pa tiste nove, ki se je šele začela oblikovati, tako da je šla moja pot. Pa pa seveda ne, ko misliš, da ne veš dovolj ali pa da ne veš vsega, mislim tako malo, da dvomiš vase. Na začetku sem se pa začela potem še malo bolj poglobljeno izobraževati in iskati razne mentorje in vse možne načine, da bi obogatila svoje znanje in svojo kapaciteto. Pa me je pot peljala po dveh poteh. Ena je bila profesionalna, ena pa potem tudi ta osebnostna rast, ki je bila tudi kar ključna, da sem danes tukaj, kjer sem in da tudi to delim naprej drugim.

SPEAKER1: 8:55

Ja, en brez drugega ne gre, Mogoče lahko malo razčleniti to tvojo pot, ker se mi zdi, da se jaz dobivam vprašanja, da mi kdo napiše in reče, kako lahko postanem kavču v Sloveniji in danes lahko direktno naslovila to vprašanje in tudi odgovorila Kako? Ampak kakšna je bila tvoja pot od tam, ko se je vse skupaj začelo, ko si prvič vstopila? Mogoče, ko si ti začela, ko si bila na drugi strani pa si ti prejemala si bila kovčka v kovček procesu do tukaj, kjer si zdaj. Mogoče si kdo, ki to posluša, preveč enostavno zamišlja zadevo in reče Kaj je to? Prebereš dva knjige, narediš nek spletni tečaj in pa akcija. Pa odpremo firmo, Pa je to to? Mogoče pa pogledat, kako je to zgledalo pri tebi?

SPEAKER2: 9:49

Ja, res je danes na žalost tako, da je kovač ali pa se okliče za Školča. Literatura je ogromno. Absolutno sem knjige te ne naredi kavča, ker eno je, kar je kompetenca ali pa kaj je kavč in pogovor. Drugo je pa tisto nevidno, kar pravzaprav mi delamo znotraj teh procesov. In to so dinamike in vse tisto, kar pride na plano, s čimer je treba znati delati, da se ne naredi škoda. Moja pot je bila. Včasih so kovček učil zlo. Tako kot en model komunikacije bi jaz temu rekla. Recimo se spomnim, da smo takrat obravnavali tri modele ko Activity Group Solution fokus In zdaj imaš model in imaš kompetenčni okvir. In to je to. In potem smo znotraj tega vadili. V bistvu je dosti robotsko delovalo dobesedno, kot da bi prebral knjigo. Pa dobro, malo so nas še popeljali okoli teh kompetenc. Kako poslušamo, kako postavljamo vprašanja? Tako da to je bil moj prvi en tak trening, ki je bil seveda precej drugačen od vseh ostalih, na katerih sem bila do tega momenta. Jaz sem pač nekako čutila tisto, kaj je moje znotraj tega procesa ali pa kje sem jaz. Mogoče malo bolj, kje me bolj vleče. Tako da sem šla raziskovati te umetniške pristope. Torej kovček z uporabo ekspresivne umetnosti. Potem me je zanimala zelo sistemska perspektiva. In sem šla raziskovat sistemski kovček, ki je zopet odprlo nekaj novega. Potem me je gestalt coaching zanimal kot metodologija, ker nekako sem imela željo in potrebo, da bi dodala v svoj tuj boks čim več nekih metodologij, zato, da bi lahko potem čim bolj neobremenjeno ali pa nenavezana izbirala za kliente. Tisto, kar mogoče je primerno v danem trenutku. Ne pa da sledim samo nekemu napisanemu modelu, ki sem se ga naučila recimo v svojem prvem izobraževanju. Do vseh ostalih metodologij junija kolčnega in teološkega pristopa integralni kovček tega tudi zdaj imamo v naši šoli Ubuntu kolčnega. Recimo. Mislim, da NLP ja. Mislim, da ni metodologije, ki jo ne bi šla raziskovati. Eno je bilo z namenom, seveda, da razširim svoja znanja, Drugo je bilo z namenom, da bi čim več razumela o psihologiji človeka. Tretje je bilo pa zaradi tega, ker sem želela najti svoj model, svoj način, tisto, kjer se res počutim doma. Da rečeš, da ni to model, ampak da je nekaj, kar je, kar pride iz tebe, nekaj na ta način. Tako da seveda pri svojem delu vsa ta znanja uporabljam. In to je tudi bila moja pot. Drugi del. Zelo pomemben del moje poti je bil osebni razvoj. Jaz sem šla čez kar veliko enih izzivov tudi v tem življenjskem obdobju in je to od mene zahtevalo tudi veš. Na koncu koncev si ti sam sebi najboljši klient. In v bistvu tudi najbolj zahtevna stranka, se temu reče. In spomnim se enkrat enega svojega mentorja iz Na enem Streetu smo bili in je tako dobro dal na mizo. En izrek je rekel če ti ne znaš dobro voditi sebe, kako lahko misliš, da lahko vodiš druge? In to se me je takrat ful dotaknilo. In takrat sem prav res ful reflektirati na to njegovo izjavo in sem pač rekla Jaz želim spoznati čim večji aspekt mene in mojih obrambnih mehanizmov in mojih bolečin in mojih emocij in podzavestnih vzorcev in vsega tega, kar paše zraven. Zaradi tega, ker sem želela dejansko razumeti. Kaj, kako, zakaj je znotraj mene in tudi kaj potem pomeni to stanje, ki naj bi ga vedno iskala? To stanje miru? Ali stanje stabilnosti. Eni reče temu stanje odraslosti, kakor to rečeš in se mi zdi, da kombinacija preplet teh dveh svetov je men pravzaprav pomagalo tudi razviti ne samo kompetenco kot takšno, ampak kapaciteto. Kako postavljati recimo vprašanja iz trenutka, ko pridejo, kako zaznavati neke stvari, ki so skrite, ki so tako zelo subtilne? Kako res biti aktivno prisoten? Kako biti v miru, tudi ko je okoli nemir, da lahko potem s tem narediš tisto, kar je naša naloga kot profesionalni kovčki, da reflektirajo, da izzovemo, da držimo prostor, da se lahko naredijo potem tisti premiki. Tako da ja mal pogled za nazaj.

SPEAKER1: 15:30

Ali lahko na eno časovnico to kar Naštela si ki si se jih udeležila? Ampak vsaka stvar rabi potem še neko periodo za integracijo. Se pravi ni tko, da greš kar iz šole v šolo pa še v eno šolo, eno šolo in potem si tam. Kako je to, če tako časovno pogledava pri tebi zgledalo?

SPEAKER2: 15:54

Jaz sem začela se s kovčkom intenzivno Leta 2008 sem šla potem na ta prvi tak malo bolj obsežnejši izobraževalni program, potem pa tako obdobje vsakih dveh let. Sem, v tistem obdobju sem v bistvu zelo potrebovala. Eno je bilo tudi povezano s tem, ker sem mislila, da vem dovolj ali pa da ne znam dovolj. Vmes sem še študirala transpersonalno psihologijo. To je eno področje, ki me je zelo zanimalo, čisto osebnostno, kar mi je potem pomagalo. A veš, potem pa, ko prideš do tega, ko imaš neke svoje osebne izkušnje in in vidiš, kako se odpirajo neke stvari, sem pa želela pač še ne, tako da smo. Kaj smo 2025? Nekako se držim modela, da vsako leto grem na neko Kavčič izobraževanje. Zelo sem pozorna, kdo je izvajalec, kakšna je njegova zgodovina, kakšna je širina njegovega znanja, ker se mi zdi, da pa ne zato, da ne bi dovolj vedela ali poznala, ampak zato, ker je ta balon, ki ga lahko širimo. In potem, ko si v krogu nekih podobno mislečih ljudi, pride do zelo drugačnih, globjih refleksij, izmenjave izkušenj. Včasih tudi ugotoviš, da neke stvari že naravno delaš, pa malo dobijo neko tako strukturo. Kakorkoli. Predvsem se mi pa zdi v zadnjih letih v zadnjih desetih letih to zelo pomembno. Zaradi tega, ker se svet spreminja in kompleksnost življenja se spreminja. Izzivi so precej drugačni, še veliko, veliko težji, kompleksnejši in se mi zdi, da če ti ne delaš na sebi, bo zelo res težko delo s človekom, ker one size and fit all.

SPEAKER1: 18:04

No ja, jaz bi se zdaj majčkeno vrnil nazaj. Prej si omenila to, da moraš najprej voditi sebe. To je to. S tem se tudi jaz kar dosti ubadam. Kdaj pa bi rekla, da da človek zna voditi samega sebe. Kako naj nekdo vzame za neko merilo, pa če kaj ne vem. Mislim, da dobro delam na tem, da vodim samega sebe ali pa vsaj kakšen. Kakšna praksa, ki bi jo morali vsi upoštevati za to, da smo lahko tukaj.

SPEAKER2: 18:40

Všeč mi je, kaj si rekel. Mislim, da dobro delam na tem, da vodim sebe.

SPEAKER1: 18:47

Tako da sem Zase sem bolj o tem govoril, kot za moje programe, ki jih delam, ampak posledično tudi jaz. Ja, ampak dost mi je blizu ta tema.

SPEAKER2: 18:57

Tko ja, jaz tud mislim da. Veš, to je moje osebno mnenje, da ne prideš tam do čistega konca. Verjetno, potem si pa razsvetljen ali kakorkoli. Tko da to je pot. Jaz rada rečem we are all work in progress. Ni važno kje si v danem trenutku, ampak vsak trenutek se lahko nekaj novega naučiš, nekaj novega dodaš v svoj sistem, nekaj kar razširi tvoje poglede in ne vem, če. Vsaj jaz ne bom rekla za sebe, da jaz zdaj to obvladam. Absolutno ne. Poskušam pa vsak trenutek biti čimbolj prisotna in čimbolj zavestna, da se zavedam tega, kako potekajo moji mentalni mehanizmi, kaj se dogaja v mojem čustvenem ustroju? Kaj mi sporoča moje telo, ki je cela cela paleta našega nezavednega, podzavestnega. In življenje ti prinaša vedno veliko teh znakov ali pa simbolov ali pa preizkušanj takšnih in drugačnih. In potem je samo stvar tebe. Ali boš padel v reaktivnost ali v odziv na to, kar se dogaja okoli tebe in se mi zdi, da je najbolj pomembno iskati mir. Mir, ki ga čutiš v sebi, ne glede na to, kaj se dogaja okoli tebe. Ker bi rada rekla, da bo vedno boljše, ampak se mi zdi, da družba gre v eno smer, kjer bo vedno slabše in bo vedno več tega nemira. Tako da je fajn, če smo vsaj na tej poti, da bi ga čim večkrat občutili, če ne že živeli. Tako da ne vem, če se ta pot kdaj konča.

SPEAKER1: 20:52

Matej jaz mislim, da se ne. Ampak jaz dostikrat, ko samo razmišljam ali govorim o tej temi. Recimo self leadership, a dostikrat kot izhodišče vzamem, da najprej se je treba samo ustaviti, ustavit, pa probat, slišat, probat, videti, kje sploh smo, ne pa biti res prisoten. Pa pa nekak slišat samega sebe iz različnih aspektov. Zdaj Poslušamo intuicijo ali poslušamo telo? Oboje. Kakorkoli, ampak sploh ne vemo, kje smo, kaj se nam dogaja. Od tam naprej pa lahko gradiš neko vizijo ali karkoli, ampak se mi zdi, da v tem, ko si rekla, ne bo bolj enostavno. Verjetno da res ne. Ampak se mi zdi, da z nekimi dost simple praksami, ki jih vsi zmoremo, si lahko naredimo enostavnejše. Tako kot si rekla, da najdemo to pot miru. Ampak dejansko dejansko smo tako vpeti v kolesje, da se skoz neki mudi. Ne zmer se mudi, mudi, mudi pa še tisti še tisti pa konec dneva, pa zdej pa ne morem več pa spat pa naslednji dan ponoviš isti krog. In se mi zdi, da dokler se enkrat res ne ustaviš, pa umiriš in pogledaš kje si, kaj delaš, ali si sploh na pravi poti. Tam se šele vse začne. Običajno si pa ljudje ne vzamemo niti tega koraka, da rečemo Stop. Kje sem? Kaj sem naredil? Se mi zdi, da že tukaj je ta ta prvi korak, ki ga velikokrat si ne vzamemo.

SPEAKER2: 22:25

A nas je strah biti sam s sabo. V tišini je lahko sicer najlepša izkušnja, hkrati pa najbolj grozna izkušnje, ko si res sam s sabo, s svojimi mislimi, s svojo svetlobo, pa tudi s svojo temo. In ta ustavi se, saj veliko je govora v temo Ustaviti se. Ampak ali se res ustavimo? Ustavimo, da pride tisto, kar mora priti kar običajno. Ni glih najlepše ali pa tisto, kar pričakujemo. Ampak ljudje smo kar veliko v primežu teh nekih svojih pričakovanj, pričakovanj do samega sebe, pričakovanj. Kar mi mislimo, da drugi od nas pričakujejo. Pričakovanj drugih, tudi od nas. In potem smo tako kot izgubljene čebelice, ki letajo levo in desno.

SPEAKER1: 23:25

Ja, v bistvu jaz vidim ta strah pred tem, da se bo nekaj groznega zgodilo. Ne samo, ko smo sami s svojimi mislimi, ampak če se postavim pol pa bom nevem zamudil 100 stvari ali pa mi bo firma propadla ali pa sem imel ravno par dni nazaj debato s pisateljico, ki je bila gostja tega podkasta, pa je tudi razlagala, kako je bilo, ko se je ona odpravila na daljšo odsotnost, pa je mislila, da bo kar podjetje propadlo, pa vse živo. Ampak dejansko na koncu nič takšnega ne zgodi, tudi če si en mesec na off. Ja, mogoče pride prvi opomin za neko neplačano stvar, ampak ni taka sila. Ampak mislimo, da če se za dva dni ustavimo, da bo kar konec. Se mi zdi, da ta ta Strah je zmeraj prisoten. Kaj pa bo potem? Kaj se bo zgodilo? Ampak bistveno nič.

SPEAKER2: 24:16

Takšen strah si omenil strah. Jaz se spomnim, ko sem jaz zbolela. Jaz sem tudi včasih zelo drugače živela. In meni se je zdelo, da sicer sem vedno imela zelo veliko energije in sem res veliko zmogla. Ampak tako spomnim se momenta, ko nisem zmogla. In ko sem res bila prepričana, da se bo vse ustavilo in bo konec sveta. Vse bo šlo cu grunt in se srečaš sam s sabo, ko se življenje vrti naprej in čisto nič kaj takega groznega se ne zgodi. In tisto, kar prej ni moralo počakati, ker se je mudilo, ker bi moralo biti že včeraj je kar naenkrat lahko počakalo pol leta ali pa eno leto. Tako da ko se soočiš sam s sabo, s tem mislim, vsaj pri meni je bilo. Jaz sem se s tem soočila, da sem si sama to naredila. Nič ni bil prijeten občutek. Grozen občutek je bil, kako. Ne nežno, recimo do mene same. Kam sem sama sebe pripeljala? In takšna izkušnja te veliko nauči o življenju. Pa ne samo o življenju. V bistvu te nauči o samem sebi. Potem imaš pa samo dve poti. Ali slediš srcu v sebi. Kdo si ti res? Ali pa nekim notranjim potiskom, gradivom? Kaj naj bi bilo, ki so zelo velikokrat pogojevanje s temi našimi notranjimi obrambnimi mehanizmi, mesa mutacijami in krepijo te strahove znotraj nas. Ampak v enem trenutku kapaciteti. Tam pa ti lahko nekdo takole lepo pove vse super in rečeš Ja, v teoriji se to zelo dobro sliši, a v praksi je pa to težje. In je žalostno, da se ljudje v resnici smo pripravljeni soočiti sami s sabo, ker se nam res nekaj takega zgodi. Zelo malo je takih, ki rečejo zavestno. Zdaj grem pa jaz na to pot, ampak je neka bolečina v ozadju. Ali ima to kakšen smisel?

SPEAKER1: 26:43

Ma ma to sva spet tam. Zdaj ne vem, a sva to že govorila. Ampak ljudje se pač ali se poskušamo. Delamo na dva načina ali se probamo ogenj bolečine ali pa probamo nek užitek zasledovati. Pol pa odvisno, če bolečina še ni dovolj velika, se ne ogne v bolečini, Ko pa enkrat rata dosti velika, se ognemo bolečini. In običajno tudi tisti, ki stopajo po tej poti, imajo zadaj neko bolečino, ko so morali čez njo iti. Ko je bila enkrat prevelika, pa so na tistem potem začeli graditi ali pa smo na tistem začeli graditi.

SPEAKER2: 27:21

Ja, saj veš kako pravijo, Ja, pa ne delati. Moje napake, kajne? Ja, kaj pa rečeš, Ja. Ampak v resnici se na tujih napakah ne naučimo tako veliko, kajne? Včasih človek rabi sam narediti, kar ni nujno fajn, ampak je zanimivo, kako se svet vrti.

SPEAKER1: 27:47

Ja, ampak tudi ta programiranje s strani Jaz vidim. Dostikrat se zalotim, kako mislim, da sem čisto drugačen. In potem, ko nekaj rečem, ko nekaj pride ven z mene, se včasih ustavim in si rečem oh, ja to sem pa že slišal. Tako ene 30 let nazaj, ko ponavljamo iste vzorce, pa se niti ne zavedamo.

SPEAKER2: 28:12

Ja, in to je potem odrasli ali pa ozavestiti Da, da, da se zavedamo, da mi ne moremo pobegniti temu, kdo smo in kaj smo, od kje smo. Prišli smo pogojevanje s tem. In moj učitelj iz sistemskih konstelacije, organizacijskih, recimo, je vedno govoril Year one hundred percent of our father and on hundred of our mother live in nas torej samo da smo izboljšana verzija tudi epigenetika, recimo. To je tudi eno področje, ki me zelo zanima. Zelo veliko govori o temu in zato včasih naslavljati en izziv direktno je tako zelo nesmiselno, ker je toliko enih stvari v ozadju v sistemu, ki so lahko povezani. In ko sprejmeš ta del, kaj nosiš. Ampak res sprejmeš, da si okej s tem. Potem se mi zdi, da smo veliko bližje temu, da čutimo potem mir znotraj sebe.

SPEAKER1: 29:18

Ja, to je tako, kot pravijo v Internet Family Se pravi slovenski prevod je moja notranja družina, ker pravi nimamo slabih delov. Vsi deli so vsi naši deli so tam z nekim razlogom običajno, da te zaščitijo pred nečem in tudi te dele, ki nam dostikrat mislimo, da nam delajo škodo ali nas dejansko ovirajo pri nekem napredku. Dejansko moramo biti hvaležni, pa jih sprejeti, ker so tam z namenom. Ampak mogoče jih je treba. Pač si priznat pa jih sprejeti zato, da jih sprostimo, da ne kričijo več na nas, ker dejansko so tisto svojo zaščito že dali. Takrat, ko smo jo rabili, so jo že naredili. Zdaj pa mogoče je treba sprostiti tisto pa pa iti preko tega preko tega, a ne preko tega, ampak ne rabijo. Nasvet Ščitite deli in pridete v nek mir s temi deli. Je pa tudi proces znotraj kolčnega ali terapije. Lahko pa ja, seveda, je rekel, Tukaj je tako globoko področje. Mene sicer mogoče še najbližje, ker se mi je zdelo naslavljati blato notranjega otroka, ker se mi zdi iz tam je prihajal ven cel kup nekih nekih stvari, ki si jih nisem niti zavedal. In dejansko sem prišel enkrat v stanje, ker sem imel že tako stisko. Ampak ko sem začel te stvari ozaveščati, je kar naenkrat ratalo ogromen. Mislim, ker spomini so mi kar prihajali in sem še takrat, ko sem bil v eni drugi kolčnih šoli, ne pri tebi. Takrat pa sem pač napisal, kaj se dogaja z mano. Jaz imam kar zvečer, ko grem spat. Prihajajo spomini in mi smo nazaj. Mentorica odpisala. Očitno se tvoj notranji otrok, tvoja psihološka realnost, ki jo nosiš v sebi, zdaj počuti varno, ker si si ene stvari priznal in je zanimiv, ker pač stvari prihajajo na plano, ker si tako rečeš. Pa kaj se sploh ne spomniš? Mislim, nisem. Do tistega momenta sem to čisto pozabil. Potem se ti ene stvari ratajo tako jasne, zato se mi to dogaja. Tako razmišljam zato tako odreagiram pa se mi zdi take stvari ozavestiti. Je zelo pomemben del svoje osebne rasti.

SPEAKER2: 31:37

Hvala, ker si to podelil. Ja, je. Vse poti vodijo v notranjega otroka. Ni važno kje smo, koliko smo stari, kaj smo že vse doživeli. Naredil se nam je zgodilo na kakršenkoli način, ampak težko je priti v ta stik in si eno stvar pomembno omenil. Se mi zdi fajn, da jo večkrat povemo na glas, da se je ta notranji svet ali pa notranji otrok počutil dovolj varno, da ti je dal tiste informacije, ki so bile nekje prikrite, zakrite, ker potem verjetno tudi vpliva v življenju, če je to vse potisnjeno, potlačeno v eno omaro. Fajn natlačeno. Res je drugače, kakor če dobi ta del glas, ker smo potem bolj v stiku lahko sami s sabo, pa mogoče malo bolj zavestni, še vidimo življenje, pa se potem na poti svoje rasti ali pa življenja samega. Bolj pristno ali avtentično odločamo za sebe. Ne iz glave ali ker bi se to reklo po pameti. Ampak pa tudi ne iz instinkta.

SPEAKER1: 32:57

Iz strahov srca, ki je neki instinkt tak

SPEAKER3: 33:04

Ja, ja, je.

SPEAKER2: 33:07

Velikokrat povezan z našimi obrambnimi

SPEAKER1: 33:14

Veš, v bistvu sem eno vprašanje, da bi ga rad zastavil. Je tako. Kakšni so rezultati coachinga? Ampak v bistvu sva spontano prišla do tega, da se pogovarjava o rezultatih. Ampak vseeno. Kaj bi pa še še dodala? Recimo skozi to, kar si ti izkusila, pa videla kot Kavčiča skozi leta tvoje prakse? Kaj bi rekla, kaj je tisto, kar, kar je nek rezultat samega procesa, ki si ga videla pri ljudeh? Kaj se je spremenilo od takrat, ko so prvič stopili v stik s tabo, pa do takrat, ko do zdaj ali pa ko ste si rekli adijo, kakorkoli še delaš z njimi ali ne.

SPEAKER2: 34:01

V bistvu so Rezultati so več nivojski, Je rezultat, ki ga doživi oseba zelo interni, interno notranji svet. Torej sprememba ali shift paradigme, sprememba miselnosti. Dejansko gre za miselne, sistemske emocionalne preskoke v kontekstu tega, ko ti enkrat si v dovolj varnem okolju, da pride ta neka vsebina, ki je tam noter, tli že toliko in toliko let, da jo slišiš, sprejmeš, opaziš, ozavestiš in razumeš, da ne bo nikamor šlo. Kar se je zgodilo, se je zgodilo. Tega ne moremo spremeniti, lahko pa ta energetski naboj tega zmanjšamo z minimalizira samo na način, da uporabimo od sedaj naprej nove strategije, načina delovanja, načina razmišljanja, načina čustvovanja, načina odzivanja in konkretno, kaj so rezultati. Drugačen, drugačna komunikacija, komunikacija s samim s seboj in seveda tudi navzven, z okolico ali v poslovnem svetu in privatnem svetu. Drugačna kapaciteta, ki se razvije, sploh če govorimo o leadership vodenju. Pri ljudeh, ki vodijo ljudi, je večja prisotnost. Prisotnost pomeni, da zaznamo tisto, kar je v polju, v sistemu, ne, kar je v naši glavi, da naj bi bilo. In potem iz tega prihajajo bolj zavestne odzivi v vseh možnih interakcijah, ki so odzivi, ne pa reakcije, torej obvladovanje samega sebe v zadnjih letih je zelo velik. Naslavljamo preobremenjenost, stres pri posameznikih, torej do te. Do razvoja dobre, zdrave, zavestne samoregulacije znotraj delovanja posameznika, ko se sooča z različnimi kompleksnimi situacijami, Potem pa gre to seveda tudi na organizacijsko raven, ki se pokaže v rezultatih in rezultatih posameznika, ki je postane njegova ekipa. Ali pa on bo učinkovit v rezultatih podjetja, recimo, ki se pokaže v tem, kako uspešno je bilo podjetje znotraj nekega tega obdobja, če se ga primerja potem s prejšnjim obdobjem. Objem, tako da. Včasih so to, a veš tako prav. Milijonski dobički pa se ne zdi povezano z nekim kolčnih procesom. Pa v bistvu, če pogledamo širše, je zelo povezano in enako pri ekipah. Kadar delamo timski coaching, je zopet ni rezultat samo v odnosni vidik, da se ekipa bolj poveže in bolj zaveda, ampak se vse to kaže v odnosih do zunanjih deležnikov, v boljši prodaji, v boljšem ali hitrejšem reagiranju na neke izzive, s katerimi se soočajo. Do izboljšave naših notranjih procesov, do tega, kako se potem kot ekipa ali kot organizacija bolje učijo in izkoriščajo potem tisto, kar se dogaja v danem trenutku. Ali bi še kaj dodal? Saj ti tudi delaš kovček, kajneda?

SPEAKER1: 37:44

Ja, tudi jaz delam coursing, misel. Dobro si rekla, je več nivojsko. Tako dostikrat dobim občutek, pa mogoče me ta občutek vara, ampak ne bi rekel. Velikokrat se mi zdi, da predvsem ko gledam industrijo, če rečem branžo, coursing v Sloveniji. Največ ljudi gre na kavč in če jih napoti na to delodajalec. In se mi zdi, da dostikrat manjka ta začetni nivo, Kaj se s posameznikom dogaja? Takoj se skoči na produktivnost ali pa. Tista prvi nivo se dostikrat se mi zdi kar preskoči. Kolikor jaz opažam in se mi zdi tako. Ampak kako hudiča bomo naredili nekaj dobrega za cel kolektiv, če pa smo pozabili na tiste posameznike noter, v kolektivu Sestavljamo neko ekipo, pa mislimo, da bomo naredili raketo iz tiste ekipe. Ampak tista ekipa je mogoče. Cel kup ljudi, ki se soočajo s svojimi težavami in izzivi, pa kakor koli in jih je treba nasloviti, da se fundament začne in se mi zdi, da ta ta nivo se dostikrat kar pozabi pri naročnikih, da se kar tam nekje na sredi začne. Ne vem, kako ti dojemaš to, ampak tako se mi zdi. Po mojih izkušnjah je dosti dosti. Nekako tako. Trg funkcionira.

SPEAKER2: 39:15

Ej, ful hvala, da si to omenil, Profesionalni coach pa nekdo, ki izvaja kolk čing. Jaz ne rečem, da nima znanja, niti ne rečem, da dobro ne dela. Absolutno to ne rečem. Ampak recimo, kaj je pa ta ključna razlika v profesionalnem kovčku, pa sploh, ko smo na višjih delih. A ti ne delaš s problemom? Ti delaš s človekom. In tako potem se rešujejo izzivi in problemi, kakorkoli jih imenujemo. Meni je fascinantno, recimo sploh v Sloveniji kdaj, ko me vprašajo, kakšen kovček pa vi delate, ane? Jaz delam s človekom, to to jaz delam, Pa kar gledajo me čudno. Kako to mislite? Ne delate poslovni kovček, nisem poslovni kovček ali pa executive kovček, ker je tako. Oh, ne vem kaj. Tam se naučiš delati z modeli. Z modeli peljat pogovor po kovček modelu, ki jih je pač toliko velikih je, a ne. Ampak poanta samega procesa pa je v temu, da ti znaš delati s človekom. Ker problem ali izziv ni nikoli tisto, kar klient reče, da je. To je samo posledica. Dober kovač bo znal najti, kaj je vzrok in bo naslovil vzrok. Zakaj? Zaradi tega, ker na koncu bo, bo odpravo posledico. Če pa mi skočimo kar na posledico, kar se zdaj dogaja, absolutno, potem delamo na nečemu, kar mogoče sploh ni relevantno in lahko ima kratkoročne učinke. Seveda, ker se vsako delo se nekje pozna, ampak je prišlo do dolgoročne neke transformacije, do tega mentalnega šihta, miselnega šihta, emocionalnega sistemskega preskoka ni prišlo. In zato potem metoda ne deluje. In tukaj imamo potem izziv. Če primerjamo profesionalni kovček, pa bomo rekli samo kovček, kjer kovček kot tak mora razumeti, da eno je problem in eno je človek, ki ima ta problem in eno brez drugega ne obstaja potem še druga stvar. Človek. Človek ima 24 ur, je človek in je vse vloge, ki jih ima štiriindvajset ur. Lahko je si jo, lahko je uprava, lahko je Project Manager, nema veze, to je samo vloga. Ampak poleg te vloge je še oče, sin, mama, žena, prijatelj, otrok in vse to je pomešano v sistemu. Ni zdaj to, zdaj sem jaz. Ne vem, zdaj sem pa jaz kot jaz. Ko sem, kot sem tudi jaz, sem tudi mama. Sem tudi žena, sem tudi hči, sem vse vloge, ki jih ima mentor, vse vloge, ki jih imam. Vendar, če to poznam dobro sebe, znam s tem dobro upravljati in in obut tiste čevlje, ki so primerni kontekstu situacije. In če samo naslavljamo en vidik, brez da bi razumeli, kaj je vzrok temu, bo sicer monumentalno. Dobro, to je instant rešitev. Temu rečem kot nenehni caffe kava. Še vedno je pa una fajn turška, fajn pečena, trikrat popraženo pa precej boljša. V tem je razlika. Tako da ja, mislim tako vidim in problem je, ko ljudje padejo na te lepe luštne besede poslovni kovček, executive coaching, leadership, kovček. Nlp kovček, junkie kovček. Somatika, kovček. Nisem profesionalni kovček, še boljši kovček je, več teh metodologij zna, da potem v tem, kaj klient potrebuje, lahko uporabi iz nabora svojih nekih možnosti, ki jih ima, da naslavlja človeka, ker s tem bo naslovil in tudi razrešil tiste izzive ali performans, ki ga pa na koncu želimo kot roji samega procesa.

SPEAKER1: 43:43

Zanimiv, ker si omenjala te različne ki jih imamo vloge, kot si rekla. Tako mi je zelo zanimiv v življenju, da se v večini primerov identificiramo, saj je tako. Recimo v poslovnem svetu se identificiramo s tem, kar počnemo. Pa saj to sem. Po mojem se ponavljam, sem že petkrat na tem podkastu to omenil, ampak mene to zmeraj fascinira, ker vsak, ki se predstavi, mi ne pove. V bistvu prva stvar, ki ve, kaj dela, kaj je njegov poklic. Jaz sem zdravnik, jaz sem odvetnik in tako študiram. Kaj? Verjetno si še kaj drugega. Verjetno ne bi zdaj sam zase? Težko. Zato sem jaz recimo, če se moram nekje predstaviti namenoma, velike. Obrnem stvar začnem. Pa je to poslovna zadeva? Pa začnem. Jaz sem oče, sem mož, pa me potem malo čudno gledajo. Pa po moje mislijo, da je padel iz ne vem kje. Mogoče malo provokativno. Namenoma začenjam tako se predstavljat, ampak to se mi zdi. Zmeraj vsi obrnemo tako, da se identificiramo s svojim poklicem in mi je včasih prav tako. Kaj pa, ko tega poklica ne bo? Zdaj gremo v dobo umetne inteligence. Veliko stvari bo mogoče čisto avtomatizirano, poklici se bodo spreminjali, kaj se bo zgodilo, pa se ne moreš več identificirati s tistim, kar si bil včeraj. Kaj potem? In tako se mi zdi, da ta identiteta je taka na zanimiv način zakoreninjena pri ljudeh.

SPEAKER2: 45:14

Ja, res je povezano tudi z lastno vrednostjo ki sem jih na začetku omenjala. In dokler ti ne najdeš miru znotraj sebe s tem, kaj si in kdo si sin, res razumeš, kdo si? In sprejmeš ta del? Kdo si tak, kot si, da si res kul s tem? Od. Od. Od. Od vsega tudi kako? Koliko imaš okov na sebi? Ampak ne sprejmeš sebe s temi svojimi senčnimi platmi, ki jih vsi imamo. A veš, ne obstaja, da je samo belo, ker je toliko belega, toliko je tega temnega. Bolj si potem miren s tem. Identifikacija z neko vlogo, ki jo imaš, je včasih odvisno. Jaz vidim dve poti. Enkrat je instiktivno, drugič je zavestno. Če si ti v nekem okolju, kjer je to pomembno, je potem prav, da to poveš. Če si pa v nekem okolju, kjer to ni pomembno, pa ni potrebe, da to poveš. Ker na žalost se družba tako vrti. In tu se mi zdi, recimo. Tukaj vidim največ tega. Te dualnosti, ki se dogaja. A v resnici bi bilo fajn, da rečeš jaz sem jasna in to sem jaz.

SPEAKER1: 46:42

Ampak to je edina resnica. Taka taprava. Vse ostalo so pa neki add add ons na to ali. Identiteta je taka zanimiva stvar. Ampak dajva se midva še malo o tvoji coursing šoli pogovoriti, s katero letos že že imaš. Katero leto že teče. Bom vprašal. Šola povej naglas s tem programom, ki ga, ki ga ima za kolke, prej si že začela z javnim nastopanjem. To je bila prva faza, ki si jo nadgradila, potem še s coursing programi. Koliko časa že pelješ zadevo?

SPEAKER2: 47:28

Kavčnik program imamo že od leta 2014. 2014 smo začeli s prvo generacijo judovskega pristopa. Potem smo z 2000 19 začeli en body kovček Wisdom. To je naš avtorski program, kjer smo združili v resnici zelo veliko pristopov, ki so tudi meni recimo v življenju največ dali v smislu razvoja moje kovček poti. Tako da v tem programu je zelo ontološki, holističen in sistemski pristop. To so pristopi, v katere tudi jaz najbolj verjamem. In 22. Smo začeli še integralni kovček. To je pa res leadership kovček program, ki Kje je pa bolj napreden program za? Jaz bi rekla že za tiste, ki so že malo v tej profesiji, da že imajo nekaj ozadja, da lahko grejo potem globlje. Tko da ja v bistvu že kr enih 10 let. Intenzivno na tem področju.

SPEAKER1: 48:42

10 let. Koliko je šlo? Koliko kovčkov se je zgradilo v teh desetih letih?

SPEAKER3: 48:49

Uf.

SPEAKER1: 48:50

Imaš kakšno okvirno številko?

SPEAKER2: 48:52

Ja, lej, če je vsaka generacija je pri nas Vedno smo delali z manjšimi ekipami in kakšne generacije smo delali dvakrat na leto. Kakšne enkrat. Ti mednarodni, integralni, pa recimo pred tem judovski, ki ga več ne delamo, smo imeli tudi mednarodne študente, tuje študente, tako da jaz mislim, da smo jih že ene 400 dal čez njo. Zelo lepo je že kar velika številka, a ne. En body kovček iz ZDA recimo, je pa prav bil narejen za slovenski trg. Tudi za za za naše. Za naše ljudi torej nimamo tujih študentov. Kljub nekaterim pritiskom, ki smo jih imeli, ampak smo rekli Ne, ne, ne, to je pa to. Je pa za domače.

SPEAKER1: 49:46

Daj nam, povej še malo več o tem programu. To je tudi dvojno akreditiran program, a ne?

SPEAKER2: 49:51

Res je tudi No, tako kot jaz, Mednarodni zvezi za South in Level 2, torej certificirano za profesionalne kovčke in pa pri Evropski zvezi za kovček in mentorstvo, ki je praktično denar fast track. To pa pomeni, da dobijo vse pogoje, da lahko grejo po hitri poti do individualne akreditacije. Ker naredimo že izpit, performans, evalvacija in mentorstvo supervizije in refleksije znotraj samega programa. Tako da program je. Jaz sem zelo ponosna na ta program. To je moj otroček in tako kot sem jaz razvijala. Seveda se tudi razvija v ta program in nekako ponuja res eno globino samega kavč razumevanja, kovček veščin, pa tudi kavč in kapacitete v razvoju, kovček miselnosti. Z razvijanjem zelo raznolikih. Jaz bi kar rekla kapacitet posameznika, da lahko zelo hitro napredujejo. Tudi imamo metodo hitrega učenja. To je ena efektivna metoda, skozi katero pomagamo posameznikom, da je integracija samega znanja in izkušnje Še hitrejša pa globlja in bazira na temu, da je najprej izkušnja, potem refleksija, potem pa povemo, kaj smo delali, kajne? Zakaj? Zaradi tega, da razumeš ali ne. Razumevanje ni poanta, da ti kopiraš nekaj. Jaz vedno rečem ne mene kopirati, ko delam demo kovčki. Recimo, ko rečem ni pomembno, kaj sem jaz vprašala. Ne pišite si tega. To je brezveze. Ne boste se tako naučili. Naučili se boste, če boste vi res dobro opazovali, iz katerega principa sem jaz nekaj naredila. In to je to, kar želim jaz. Tudi mojim študentom, da razumejo princip, da razvijajo kapaciteto, ne pa da se na pamet naučijo vprašanja. To absolutno ne želim in ne bi želela za nečim takim stati. Tako da ja, veliko sem naredila. Dela. To sem pozabila povedat. Veliko delamo s telesom. In zelo imamo ontološki pristop. Glava, emocije in pa potem telo. Da se prepleta tako da tudi. Včasih je komu zelo izven Comfort zone malo neugodno, neprijetno. Kot da bi se ljudje malo bali telesa, ampak telo je najboljši informator v kovčku procesu. Če se ga naučimo dobro uporabljati.

SPEAKER1: 52:47

Ja, v bistvu razumem ta, zdi, je danes zelo pogost sindrom, ki ga ljudje imamo. In jaz tudi če svojo izkušnjo podelim, ko smo imeli recimo module vezane na somatike v kolkih šoli, se mi zdi, da so mi bili ne samo najbolj out of comfort zone, ampak v štartu so mi bili res tisto kar nekaj, ker sploh sem študiral. Pa kaj hudiča bomo zdaj te stvari šli? Ker dejansko nisem. Nisem sploh čutil nič. Ampak šele potem, če ni tako kratek proces. Šele potem nekak se začne telo malo oglašati, ko začneš signale telesa slišati. Vse te stvari se mi zdi, da potem ko študiraš. To je nekaj, kot je moj. Če gledamo tako malo spiritualnega stališča, moj dom za to življenje, v katerem hodim po tej zemlji. In to je edini tisti dom, kjer res sem notri. Lahko se selim iz hiše v hišo, ampak ta dom je pa zmeraj samo eden. In ja, je zelo pomembno, tako kot si rekla, ampak se mi zdi, da mislim. Razumem pa ljudi zaradi tega, ker se mi zdi, da smo res kot družba odtujeni od lastnih teles. Pa ne mislim tako, da zdaj. Ampak pač ne slišimo lastnega telesa, ne upoštevamo. To, kar nam sporoča telo. Se mi zdi, da tukaj smo res malce skrenili iz tiste poti, ki so jo, po kateri so ljudje ali naši predniki, avtomatsko hodili.

SPEAKER2: 54:29

Ja, in telo je tako pomembno tudi recimo ko je veliko, je brez avtov in stresa in ne regulacije pravilne, ki bi se lahko tako tako prej. Pokazala. Soočili s tem ali pa recimo temu začeli se ukvarjat s tem, če bi se človek znal bolje poslušati, bil bolj v stiku s tem, kar ima skoz pri sebi. To si tako lepo rekel s svojo hišo, s svojim domom in je žalostno tako, saj je že cel šolski sistem nas pravzaprav oddaljuje od tega. In če ti zavestno ne greš v neke določene smeri ali pa pristope in vaje, je, če ti ni naravno dana ta tendenca, je zelo možno, da boš zelo težko to zaznaval, pa se začne le pri osnovni stvari, kot je dihanje. Ko se ljudje sploh ne zavedajo, kako dihajo, kaj se dogaja v nekih trenutkih, ki se jim zgodijo, ker je bil vstop vdih. Oče je bil. Od kje prihaja dih? Recimo, ko si ljudje si predstavljajo delo s telesom, kot da zdaj pa ljudje tam plešejo. Ni treba plesati, če nočeš plesati. To je gib, je gib. Kakorkoli ga vzameš, ampak gib tudi pokaže življenje. Kako je živo tvoje telo, tvoje emocije, tvoj um? Skozi tvoje gibe. Tako da ta del meni se zdi pač zelo ključen. In meni je to tudi delo somatike tudi meni osebno največ dalo, zato sem seveda potem tudi bolj fen, se temu reče ali pa bolj verjamem v te pristope, ker sem videla take spremembe in take premike, ki jih nobena kognitivna znanost pogovor ne daje.

SPEAKER1: 56:28

Ja, telo mora biti onboard za spremembe, ker dost je teh praks, ko ko se probajo neki miselni preskoki naredit ali pa ljudje gredo na neke vikend rit rite in probajo nekaj nekaj narediti zase. Ampak velikokrat je to samo v glavi in se mi zdi, da dokler telo ni onboard, pač nismo. Še tam ne hodimo po pravi poti, ampak nismo pa tam. In tukaj je res To si omenila. Živčni sistem in tako naprej. Po mojem bi morala biti ta regulacija živčnega sistema bi bil lahko kar en šolski predmet. Že to bi se morali že v štartu ljudje učiti te stvari. To je res toliko pomembna stvar. Mislim, lahko preživim, če ne znam izračunati nekih stvari, ampak verjamem, da težje preživim. Če ne znam se pomiriti s svojim dihom. Pa tako se mi zdi res pomembna pomembna tematika, ki jo premalo naslavljamo. Tako nasploh kot družba premalo naslavljamo.

SPEAKER2: 57:39

Res je, tukaj se strinjam in ful bi podprla da gre v šole, Sploh v teh časih recimo kar vidim, kaj se dogaja. In tudi recimo to zavedanje, ker saj veliko ljudi se trudi. Jaz se spomnim enega pogovora z eno prijateljico, pa sem ji pa rekla sem rekla, Ampak veš, kaj pa res narediš v tej smeri? Saj hodim vsako sredo na jogo. Saj je super. Kaj pa, če bi vsak dan bla v jogi, Ker veš, izkušnja sama ne pomeni nič, če ti ne integrira v svoje življenje. Torej, super je hoditi na vse te stvari in na vse te treninge. Sam veš, da ti greš tja, da se izklopi za tisto eno uro, potem pa čim se oblečeš, se nazaj priklopiš, pa diha zopet enako pa telo enako zakrčeno, pa se ničesar več ne zavedaš. Ti je sicer služilo tako kot masaža recimo, ampak še vedno si se pa potem nazaj zategnil ta zategnjenost znotraj fizičnega telesa. Se ti kaže potem kako upravlja z emocijami? Kaj te iz 4. Kaj ne in kako se odzivaš, kako razmišljaš? Tako da ja, veliko sem zadaj. Bi bilo to osnovni predmet v šoli, osnovni šoli, srednji šoli, na faksu pa še mogoče en predmet pred vstopom v službo, pa še vmes, a ne? Ker bi si to lahko kot ljudje pomagali drug drugemu in ful, bi lahko bilo lažje in lepše živeti drug z drugim.

SPEAKER1: 59:16

Ja, ampak dejansko namesto da bi si pomagali, se običajno, ko pride do neke take situacije še zapremo in gremo še. Tista varianta z deko čez glavo pa v samoto, iskrice.

SPEAKER2: 59:32

Mogoče zato, ker manjka iskrenega da nam je mar za sočloveka. Neumno, všečno. Ampak tist da, da nam je res mara. Veš, začne se že s tem, kako nekoga vprašaš, kako je in ali te res zanima, kako je ali si to vprašal, ker se pač spodobi, da to vprašaš In da to nekdo tudi začuti. Ej, ta me pa res vidi. Temu je pa res mar. In tega je kar premalo v naši družbi. Ta solidarnost.

SPEAKER1: 1:00:13

Ja, sigurno, tega je premalo, s katerim sedaj živimo, ker vsak gleda nase in dolg samo nase. Pa mogoče še na koga drugega in se mi zdi, da to ne da se popravlja, ampak se kvečjem stopnjuje. To se mi zdi, da če vsaka generacija je bolj bolj usmerjena v individualizem, mogoče moje videnje, ampak se mi zdi, da tako je.

SPEAKER2: 1:00:45

Se strinjam in tudi jaz to opažam. Res je kar malo mislim, vsaka generacija je ma neke svoje predispozicije, zakaj je taka, kakršna je in. Mi kot starši zagotovo prispevamo k tej. Našim otrokom in potem tako naprej, se sledi. Je pa res, da če vrednote v družbi niso vredne in spoštovane, potem je pokazatelj, kaj se zgodi včasih. Recimo meni je fascinantno, jaz, ko sem bila v osnovni šoli, pa da sem bila bolna, sem dobila zapiske. To so sošolke že prinesle. A veš, da si si prepisal Pa to? Danes sem bila zgrožena. Recimo, kako je to težko. Ne moje, moram to ono. Tako se mi zdi, pa se vprašaš, od kje to pride. Ne od otrok, ampak otrok. To je videl. In je odraz. Veš, to je odraz nas, tudi te generacije. Tukaj je polemike okoli tega so takšni in drugačni. Ne vem kaj še vse to je odraz nas.

SPEAKER1: 1:02:00

Jaz mislim to, da gradimo neko tekmovalnost. Ne nehote jo gradimo. Jaz dostikrat vidim tako. Pri svojih otrocih pa res probam ne spraševati takšnih stvari, ampak ko pride otrok domov, pa pove, da so dobili ocene. Zdaj se bom zmislil slovenščino in pove, kakšna je bila ocena. Ful velikokrat opazim, da je prvo vprašanje starša. Kako so pa drugi pisali, kako je pa ta kok je pa tisto avtomatsko ustvarimo to primerjavo ali je on boljši ali slabši. In že s tem, če to parkrat vprašaš, se mi zdi, da že narediš to, da že otrok sam začne kalkuliranja. Aha, zdaj sem pa jaz slabši. Se pravi sem manj vreden kot tisti, ki so. Mislim, da te razlike začnejo spraševati po nepotrebnem. In potem se spodbujata tekmovalnost, ki dejansko ni zdrava tekmovalnost, ker tista ocena, ki jo dobi otrok v šoli, ni odraz ničesar. Lahko je odraz enega dela, vloženega ali kakorkoli, ampak ne bo pa spremenila. Sveta je tri, štiri ali pet ne bo spremenilo dovolj. Kakšen človek je na koncu ali pa kakšno življenje bo imel ta človek ali pa kako bo do drugih ljudi se obnašal? Se mi zdi, da s tem, ko delamo razlike. Aha, on je pet, a ti pa štiri že delamo to nezdravo tekmovalnost in gradimo generacijo takih ljudi, ki ki bodo najprej pogledala, kje sem ali pa celo bodo imeli travme zaradi tega. Se pravi, jaz sem slabši. Zdaj sem tako se mi zdi, da ne delamo dobrega dela. S tem, ko najprej vprašam, kako so pa ostali dobili oceno.

SPEAKER2: 1:03:33

Kako zanimivo temo si odprl. Jaz sicer nisem nikoli vprašala, sem se ravno zdaj spraševala, ampak recimo, če se spomnim pri nas, ko sem bila majhna, je bilo vedno, da ti nisi nič boljši od drugih. Tako nekako. Če bi mogla povzeti, kaj je bilo tisto sporočilo iz vseh teh nekih takih komunikacij. Torej, vsi smo tako malo bili dol potlačeni in na nek način hote ali nehote. A veste, to so vse besede imajo moč, besede imajo blazno moč. In zelo velikokrat govorim o nekaj, česar se ne zavedamo. In potem ja, lahko to pusti posledice. Ampak zdi se mi zelo fajn. Kaj si omenil Matej? Ker pomeni, da se ti tega zavedaš. A veš naenkrat, ker se zavedaš, lahko to spremeniš? To je pač moj moto. Je vedno v življenju bil. Jaz sem naredila ogromno napak, ampak ko ozavestim nekaj da ni ok. Pa ne, ne, ne ponavljam več te napake. In to se mi zdi pomembno. Če jaz to vem zdaj, če se jaz tega zavedam, če imam to neko razumevanje in znanje, potem kakšen človek potem Jaz sem, da to ponavljam, veš, sploh v tem nekem svojem lastnem razvoju in pa seveda drugo. Kaj potem pokažem kot nek vzor nekomu, ki, ki ga vzgajam? Se pa ne strinjam z našim šolskim sistemom, ker se mi zdi, da je treba gledati širše. Ne samo tako, kot imamo mi šolski sistem in kot da gojimo ovce na nek način ali si sposoben ponoviti točno tako, kot je nekdo rekel, brez odprtosti do kritičnega razmišljanja. Recimo. To se mi zdi tudi pomembno, da bi bilo fajn spremeniti. Samo to so stvari, ki jih niti jaz niti ti ne moreva reči, da ne. Ampak. So pa možnosti, kajne?

SPEAKER1: 1:05:42

Ja, pač. Mogoče sva malo malo V drugačen kot sva začela pripeljala vse skupaj, ampak se mi zdi dobro, da takšna razmišljanja pridejo na plano, ker se je dobro o njih pogovarjat in se tako pogovarjat. Jih bo še kdo slišal in.

SPEAKER2: 1:06:00

Bo mogoče razmišljal o tem, A veš, kako možgani delujejo, ko veš? Mi sploh ne vemo, kolikokrat naredimo škodo, ker sem nekaj tako usput spontano bleknil brez zavedanja. A veš, uno, ušlo mi je ali pa tudi če ti ni ušlo, ker ja, to sem jaz navajen In je tako. Ko enkrat začneš o tem razmišljati, veš in vidiš. Aha, ok, mogoče je res bolj pomembno delati na svoji prisotnosti, biti zavesten, da se zavedaš, zakaj si nekaj rekel, razmišljal, naredil v danem trenutku in ona potem ta del, ko si to naredil s polno odgovornostjo.

SPEAKER1: 1:06:45

Ampak ni simpl biti prisoten.

SPEAKER2: 1:06:46

Danes ne. Ful je težko.

SPEAKER1: 1:06:49

Ker je. V bistvu je obdobje hrupa v katerem pa ne mislim hrupa, ropota okrog nas, ampak dejansko je toliko enih stvari od stvari, ki se nam dogajajo do telefona v žepu, ki kar naprej vibrira ali piska. Ali nekdo nekaj sprašuje, Se mi zdi, da je toliko enih motilcev, da je tako težko biti prisoten. Ni simpl stvar. Ja.

SPEAKER2: 1:07:17

Distrakcij je malo morje in odločati se je Jaz sem tako nekako. Do zdaj sem prišla do tega, da se moraš odločiti. Zahteva zelo veliko discipline, redno prakso, sploh na začetku. Tudi potem je vse malo drugače, ker drugače slišiš, drugače vidiš drugače zaznavaš. Ful je veliko vsega, še dodatno poleg vseh distrakcij. Tako se mi zdi, da je edina stvar, ki je res vredna napora. Tako in poskušaš biti biti. Jaz poskušam biti čim večkrat v tem stanju, A veš, ni in ni. Enostavno ni vedno. Vsaj zame nisem skoz. Ne, ni. Ni mi vedno dano to. Ker me tudi prevzamejo moje neke misli in stvari, ki se dogajajo. Ampak do tega sem trenutno prišla, da je disciplina je tista, ki je ključna in fokus. Odločitev za to brezpogojno, ne glede na to, kaj to bo. In pa dan za dnem. Če daš, veš, jaz imam en rek. Če daš vse od sebe, je to največ, kar lahko narediš. Če si se res potrudil in izdal svojih sto postov.

SPEAKER1: 1:08:52

Pa pravijo, da moraš na tej poti, Desmond Tudor alt pa hej in voldemort. In prav zares ne moreš biti 100% pri stvari. Pa ne biti fokusirana na tisto, kar pride, ampak tisto je prihodnost. Zdaj smo pa tukaj.

SPEAKER2: 1:09:14

Pot je pomembna, mi rečemo čas za proces, In včasih veš, človek recimo znotraj takšnih procesov telovadiš ali pa treniraš. Več tega dela, ki je na noter. To so razni treningi, različni treningi, eni bolj zahtevni, eni manj zahtevni. Ampak takrat je tako zelo dobra ta rešilna bilka čas, da proces raste. Proces je nujno, da opazuješ, da si prisoten v tem in opazuješ, kaj se ti dogaja, ko vse to poligonih distrakcije. Pol pa ko vse to iz tvojega notranjega sveta ven pride, ko je kar kot ena vojna napad. Zato sem prej rekla tišina je lahko. Ja, to so dobre vaje. Vipassana recimo ful dobra meditacija, ko si sam s sabo ekstremi.

SPEAKER1: 1:10:12

Si si mislil nekaj drugega naprej. Ampak si me ravno na to temo spomnila, pa bom to izpovedala. Gledal sem pred kratkim nagaja TV ob uri. Markus podkasta je imel eno tako zanimivo izkušnjo. V bistvu sem. Dostikrat sem slišal, da gredo ljudje na Silent nitrite in pa bypass pa te stvari. Ampak oni so pa v bistvu Še korak naprej in je bil ne samo silent retreat, ampak je šel še od tam in mislim, da je bil sedem dni zaprt. Seveda so mu nosili hrano, pa vse. Moral si je prej pogledati, da je vedel, kje ima vecje kopalnico, pa te stvari. Ampak dejansko je bil zaprt v temi in bil je sam s sabo v tišini. Taka dvojna. Ne predstavljam si, ampak tam se pa mislim, da se moraš prej soočiti s toliko na hard s sabo, Da. Ne predstavljam si res probaj. Ne predstavljam si bit odsoten od sedem dni od doma, ampak to je to. Ko sem na začetku rekel treba se je ustaviti, pa se ne.

SPEAKER2: 1:11:23

Včasih, ampak včasih je fajn, Ne samo zaradi izkušnje same. Jaz sem veliko enih takih ekstremnih stvari probala. Ok, mi je pomagalo, ker tudi moj mož je dosti naklonjen tem stvarem in raziskovanju teh plati človekove osebnosti. In spomnim se tudi enkrat je bila ena gospa starejša, šestdeset let je imela, ko smo izvajali eno tako ekstremno tehniko, pa je bilo meni zelo naporno. Zelo mi je bilo težko. In potem sem rekla Joj, joj, že je bilo ime. Te občudujem pri teh letih pa pravi Veš kaj, jaz samo odločiti se moraš, pa boš, pa boš tudi ti. In mi je. Res mi je to zelo pomagalo, ker si narediš toliko enih že vnaprej, še preden si probal, si ne predstavljam. In zdaj je že tvoj um te prepričal. Zdaj sploh ne probat. Veš, mogoče samo dodaš. Kaj pa če? Ali pa ne? Predstavljam si še. Ali veš, da pustiš odprto možnost.

SPEAKER1: 1:12:32

Tudi.

SPEAKER2: 1:12:33

Da Predstavit zapreti, A veš? Mi slišimo, vidimo, kar hočemo, tisto, kar mogoče je.

SPEAKER1: 1:12:42

Da se tam je zgodba dosti globlja in globlja, ker dejansko je po nevem kolkih dneh. Tam me je videl stvari v temi, od vzorcev in vsega, ki jih v normalnem življenju ne vidiš. Ampak to je že čisto čisto nadgradnja, čisto druga zgodba. Drugače pa prej, ko sva govorila o tej prisotnosti, potem sem vmes razmišljal, če se vrnem na ono misel od prej. Zakaj misliš, da sploh imamo toliko tega potovanja v času? Ljudje, ki dejansko živimo tukaj in zdaj, v tem trenutku, Ampak realno gledano prisotni smo pa zelo malo v tem trenutku. Velikokrat smo ali v prihodnosti, ko sploh se še ni zgodilo, niti ne vemo, če se bo zgodilo. Se pravi, imamo neko fikcijo v glavi ali se pa zatika nekje v eni preteklosti, ker pač nimamo vpliva. V preteklost se je zgodila, je bila takšna, ki je bila. Lahko spremenimo svoj odziv ali pa svoje sprejemanje te preteklosti. Ne moremo jo spremeniti. Kako se je odvila? Ampak mi smo na oni strani ali pa na oni naprej. Nismo pa tukaj. Zakaj mislite, da je ta lastnost tako pogosta pri ljudeh?

SPEAKER2: 1:13:56

Nisem videl sem jaz, da bi sodila. Ne veš. Ampak tako če še malo se poglobim v razmišljanje o tej tematiki. Tako bi rekla ne, Saj že Jung je to rekel, da je več kot 80% vsega, kar mislimo in počnemo podzavestnega. Torej podzavestno pogojevanje. Potem vse tisto, kar delamo, razmišljamo, se odzivamo zdaj. Sodobne teorije so prišle do tega, da se človek v resnici zaveda zavedati cirkus od ena do maksimalno tri posto vse psihološke vsebine in da je 99% vsebine pogojevale z osebnim podzavestnem pa dodajmo še kolektivno podzavestno, kar se itak kaže v naših življenjih. In če je to tako, da vsako mojo zavestno misel ali reakcijo ali reakcijo odziv. Ker reakcije je podzavestni odziv zavesten vodja vsebine, ki jo jaz pravzaprav ne poznam ali pa jo nisem ozavestila, bom zelo težko res prisotna. Tako si sedaj jaz čisto banalno razlagam. Potem imamo tudi zgradbo možganov, če gledamo iz nevroznanosti različno. Različne mentalne mape imamo, ki so pač obdelava podatkov lahko bazira v različnih časovnih dimenzijah, Potem tudi v različnih pomembnosti, ki jih daje temu. In vse to oblikuje posameznika v kontekstu tega, kako on sploh kreira svojo realnost znotraj njegovega sistema. In bolj ko je človek odtujen od samega sebe, je v nekem primežu pričakovanj, idej, želja, iluzij ali pa nečesa, kar mu je bilo programirano. In Potem nisi tu, ker če si tu, si vse. Veš in zelo velikokrat je zanimivo, ko nekoga vprašaš, kaj si želiš, pa ne znajo odgovoriti na vprašanje, kaj si ti res želiš, kaj si želiš. In biti prisoten pa pomeni, da se soočiš z vsem. Kar je v prostoru. In včasih je v tem prostoru ogromno neprijetnega. Ogromno take tenzije ali pa reže, ogromno veš tudi v videu ali o samem sebi ali pa o situaciji, o odnosu, o drugih, ki bi najraje kar zamižal. A veš, da to ne bi videl? In zato je prisotnost toliko težka. In potem toliko, Kako naši možgani funkcionirajo? Kako to misli, prihaja, razumeš vsako minuto. To so napadi. Jaz si predstavljam tako kot ono. Kaj so že Zvezdne steze? Ker to kar napada in zdaj, kako se vsemu temu ubraniti, da bi bil res prisoten v trenutku vdiha in izdiha in čutiš življenje takšno, kot je. Izza izza vsega tega, kar je. Z informacijami, ki nas konstantno bombardirajo telefoni. Ali veš vse to? Saj če pogledaš tudi kako živimo, kaj bi mi imeli recimo predmet, zdaj bomo pa samo sedeli v tišini. To je tudi ena taka dobra vaja predmet v šoli. Eno uro sedimo, v tišini, pa ne bi bilo vseh teh bolezni, ki so danes kao. Veš.

SPEAKER1: 1:18:02

Ja, to bi bil.

SPEAKER2: 1:18:02

Zelo daleč od tega. Ja,

SPEAKER1: 1:18:07

Je.

SPEAKER2: 1:18:07

Kar težko, kajne? Ker samo bit ne znamo bit Sej še kolektivno podzavestno. Če pogledam sam bit sam da si Kaj vse potem to pripelje za sabo. Oni, recimo včasih, ko delamo na kovčku, pa pridejo občutki krivde, žalost, jeza, krivda za to, da sem sram za to, da sem. Jaz. Kot da nam ni dovoljeno biti. Zato smo.

SPEAKER1: 1:18:42

Se potrudili.

SPEAKER2: 1:18:44

Zdaj se malo filozofira. Oprosti.

SPEAKER1: 1:18:46

Ampak to je pač. Se mi zdi, da so nas vzgajali, da je delo vrednota. In če ne delamo, nismo vredni. Očitno ne. In potem skoz delamo. Ali koristne ali nekoristne stvari, ampak skoz se mora nekaj dogajati. In tudi če iz svojega stališča pogledam po mojem ena najtežjih stvari, ki si jih lahko dam, je, da en vikend ne delam nobene stvari. To je. Taka ubijalska vaja, ker pač, ker je težko, ker pač nisem. Nisem navajen tega in dejansko je to čisto kontra. Je to čisto kontra mojim moji logiki življenja. Ampak je pa dobra vaja in ampak.

SPEAKER2: 1:19:36

Če jo narediš, veš kot vajo. To je tako kot vojska disciplina pa jo ponavljaš toliko in toliko časa, da je v tvojih možganih ustvariš nove nevronske povezave. Se bo tvoje telo čez toliko in toliko ponovitev tisoč, recimo pravila v teoriji navadilo tega veš in potem boš imel možnost izbire. In to je življenje.

SPEAKER1: 1:19:57

To je v bistvu samo ključna stvar, da imamo možnost izbire. Drugače sem pa hotel samo še to dodati, da naslednja raven tega, če ne delaš nič, je pa to, da potem ne razmišljaš o tem, kaj bi moral delati. Ker to se mi zdi. Je pa naslednji korak, ko si rečeš danes imam tako post dela in si vzameš res tako na off, ampak potem razmišljaš Aha, to bi moral narediti, pa bom jutri. Pa tole bi moral. Pa v bistvu možgani še zmeraj procesirajo vse stvari, ki bi jih drugač delal. Se mi zdi, da tu pa tisto tisto, kar potem pride, Če se lotimo tega, da se poskušamo distancirati za en dan od nekih opravil.

SPEAKER2: 1:20:38

Temu jaz rečem aveš, ko rečem ni poanta, ti moraš bit aktivno prisoten aktivno ne delati nič aktivno, samo biti v tem trenutku s tem, kar je držati ta prostor. In zato pravim, da je to trening. Ampak veš kaj, je pa dobra novica, da je trening. In saj veš, mojster dela vajo, če je vaja dela mojstra. In s tem prihajamo potem do mojstra Anja te veščine, ki potem postane kapaciteta, ko se ustvarijo te. Nove nevronske povezave. Če nekaj ne obstaja v sistemu, še ne pomeni, da to sistem ne moremo dati, samo je zahteva nek določen čas, trud, disciplino, fokus.

SPEAKER1: 1:21:31

Pa je ja, saj tako rekoč ne obstaja v ne v našem sistemu ne, ker to je tako. Če če vzameš zemljo in soncem, jo posvetiš. Na eni strani je tema in tiste strani se ne vidi takrat ne vidimo pa tisto, kar je dan in včasih je treba tudi na drugo stran z lampo takrat posvetiti ali pa z enim drugim soncem, da osvetli tudi tisto, kar drugače ne vidiš. Pa mogoče je tisto v sistemu že tam nekje, ampak mi tega ne vidimo v enem nekje nekje drugje skrito.

SPEAKER2: 1:22:03

Saj si dodal pomembno stvar te polarnosti in ki so komplementarne in pa jang. Tako se mi je v mislih pripeljal simbol.

SPEAKER1: 1:22:16

Ja, zanimivo razvijala debato. Prav res. Zdaj pa, če se ful nazaj vrnem. Ko sva se pogovarjala o tvojem programu. Mislim, da nisva omenila, da programi potekajo v živo. Zato, ker sem si tukaj prav zaznamek dal. Povej, da je v živo. Tvoji programi v tvoji šoli dejansko niso online programi, kar je tudi redkost. Danes so v živo. Da boš o tem kaj več pove.

SPEAKER2: 1:22:47

Ja, jaz res že dolgo. Učim kovček, Tudi sem del trenerske ekipe v večih mednarodnih šolah, da integrirali institut in celoten Berg in monitoring in DTC Global. Kovček Inštitut, kjer recimo sem imela možnost spremljati, kaj je rezultat na koncu, ko je trening v živo in kakšen je rezultat na koncu, ko je trening za kovček veščin. Seveda govorim, ko je trening online in tako bom rekla jaz si zagotovo ne bi želela, da me kavč oseba, ki je naredila online izobraževanja, kar ne pomeni, da je izobraževanje slabo. Ampak če ti kot coach nisi bil treniran v živo, je veliko veliko vprašanje, ali znaš delati zunaj skrito dinamiko, ki se dogaja znotraj enega odnosa. In kar pride v odnos tisto nekaj, kar kamera pač vzame, ker vzame. In če si ti treniran v živo, ko delaš online, je to poezija. Ampak res lahko dobro globoko delaš enako, recimo pri instalacijah, tako da ima smisel in nisem proti delu na daljavo. Nisem proti delu, preko ekranov absolutno ne, ampak za učenje vseh veščin, ki se tičejo dela z ljudmi, dela z človekom, pa je pomembno, da so upoštevani vsi elementi. In to je bila tudi takrat, ko se je Korona začela, je bila ena pilotna študija preko ICF, ki so merili rezultate po tem, recimo, koliko je izgubljenega in je tako veliko izgubljenega. Več kot šestdeset posto, če se prav spomnim. Da sem pač nekako sprejela odločitev. Zato sem tudi en program nehala delat, ker je seveda za predavatelja in za glavnega trenerja je bilo najbolj enostavno, da ima vse online. Ampak na koncu koncev pa moraš s temi ljudmi stati. Torej za vsakim našim študentom stojim. In jaz vem, kaj zmore in kakšno znanje ima potem, kako se še naprej razvija. Še toliko bolje bom podpirala, ampak z vsakim pač moraš stati kot njegov učitelj, mentor in supervizor. Tako da. Tako sem nekako ugotovila, da so to stvari, ki meni osebno zelo veliko pomenijo. Zato smo se odločili, da delamo treninge za coachingom v živo.

SPEAKER1: 1:25:44

Ja, v bistvu sem.

SPEAKER2: 1:25:46

Bil pri nas.

SPEAKER1: 1:25:47

Jaz sem bil na obeh opcijah v živo in online. V živo sem bil na integralnem. Pri tebi online sem bil drugje. Moje videnje tega, da je online full težje držati fokus, ker se moraš res zbrat, da si prisoten pač težje kot v živo. Prednost tega. Je pa prednost tega, da to lahko delaš ob kateri koli uri, tudi če so na drugi celini tisti, ki z njimi delaš, si ti doma ali pa si mogoče ti je bolj dostopni? So ti treningi? Ampak je pa v živo prednost po mojem največja ta, da čutiš energijo, ki jo ima soba, ker online se pa to res vse ne zgubi, ampak se pa del tega pa res izgubi. Se mi zdi, da sem že enkrat omenil, da ko smo imeli mi. Pri tebi je tako izgledalo včasih, ko je bil kakšen demo session, da je bila tista pavza, da se tista energija kar zvalila ven iz sobe. Se pravi pač čuti se ne samo ne samo med dvema osebama, ampak cela skupina je v eni energiji skupaj in to je pa recimo se mi zdi taka velika prednost.

SPEAKER2: 1:26:57

No ja.

SPEAKER1: 1:26:58

V živo v živo.

SPEAKER2: 1:27:00

Poglej Matej, kako bi bilo, Ali veš, koliko bi ti dejansko iz tega lahko vzel, pa razumel iz tistega online? Tako da veš, vedno so plusi, Minusi?

SPEAKER1: 1:27:16

Če imamo.

SPEAKER2: 1:27:19

To možnost.

SPEAKER1: 1:27:20

Je sigurno. Je pa po drugi strani, delat. Verjetno, če ga vodi nekdo v Afriki, ti je ful lažje, če je online, saj so različne stvari, ampak definitivno mogoče na tem mestu tudi nagovorijo vse, ki ste jih že kdaj poslali, sporočila pa spraševali, kje lahko v Sloveniji postaneš coach. Če se obrnete na jasno, povej naglas in XY ali pa če jo poiščete na socialnih omrežjih. Poglejte njene programe in v teh programih lahko postane Školč in zadeva poteka v živo. Poteka v Sloveniji tako, da je dejansko dostopna in dostopno za večino tistih, ki to poslušajo, ker večina tistih je v Sloveniji, tako da super. A bi dodala še kaj?

SPEAKER2: 1:28:11

Lej, jaz sem dosegljiva za vse, Se mi zdi, da je zelo pomembno, da širimo zavedanje o tem, kaj je profesionalni kovček. Tudi če nekdo razmišlja ali ne, ali pa če veš. Včasih smo samo postavljeni pred kakšno dilemo, pa ne vemo, kaj ga vprašati. Lahko me kontaktirate, bom vedno podprla, ker mi je zelo pomembno, da kreiramo v našem okolju prave profesionalne standarde.

SPEAKER1: 1:28:44

Ja, mogoče tudi za vse tiste, kakšni so rezultati končnega. Pa zakaj iti na kovček. Jaz upam, da vsaj tole poslušal. Saj nisva direktno naslavljala, ampak ogromno je bilo enih informacij, kaj se zgodi, ko stvari ozavestiš in mislim, da da če kdo ni slišal, pa zdajle naj jo posluša, najprej vrti nazaj, pa naj še enkrat posluša. Kar je bilo, se mi zdi dosti teh informacij vmes. Ampak vseeno. Dajva pa še to povedat preden zaključiva. Empathy or coursing Wisdom se ponavlja vsako leto enkrat ali dvakrat. Naslednja ponovitev zdaj za tiste, ki za nazaj poslušajo. Ta epizoda bo objavljena. Oktober 2021.

SPEAKER2: 1:29:32

Delovna skupina. Naslednja je junija da nekako poskušamo imeti eno na leto. Ampak zadnji dve leti je tako veliko tega povpraševanja, da poskušamo nek manever najti. Ker pa pri naših izobraževanjih zelo tudi individualno delamo z vsakim posameznikom, je pa potem treba pametno planirati vse termine. Poleg vseh drugih aktivnosti in tudi drugih programov, ki jih imamo. Ampak ja, naslednja generacija bo odprla svoja vrata v juniju 2026, tako da trenutno potekajo vpisi že za junij 2021. In to je to. Ja. Tako da če koga zanima, vabljeni.

SPEAKER1: 1:30:19

Odlično! Vse informacije oziroma dostop do tako da noben ne rabi preveč iskat. Pa nobenih izgovorov, da kdo ni našel ničesar, ker se samo pospravlja pod epizodo pa bodo linki tam. Tko da to je to. Še kakšna zaključna misel, preden končava.

SPEAKER2: 1:30:39

Moja zaključna misel bi bila, vabim vse, da pridete v stik s kakšnim kovčkom ali z kakim kakšno kovček izkušnjo, da si dovolite ta skok v neznano. Ker na koncu se zgodijo čarobne stvari. Proces ni enostaven proces, ni seksi, ampak rezultat je tisti, ki govori zase. Tako da ja. In zato jaz verjamem v kovček.

SPEAKER1: 1:31:14

Je odlično. Mislim, da si lepo zaključila in Nehala ta pogovor in si rečeva, da se slišiva ob naslednji priliki, ker verjamem, da se bo pojavlja. Spet spravi četrta, peta še peta ponovitev ali pa peto srečanje na podcastu Zmenek.

SPEAKER2: 1:31:39

Hvala lepa za povabilo in za tale pogovor. Res sem zelo uživala.

SPEAKER1: 1:31:44

Hvala tebi. Tudi jaz sem zelo užival. Mi je všeč, ker imava vedno take debate, da jih razvijala in greva pogledat. Tako da super. Hvala tebi, hvala za tvoj čas. Hvala za iskren pogovor in za vso znanje in izkušnje, ki si jih delila z nami. Še ena zadeva, preden greš oziroma dve zadevi, preden greš. Najprej res hvala za poslušanje podcasta. Če ti je bila epizoda všeč, te vabim k poslušanju ostalih epizod tistih, ki so že objavljene, in tistih, ki še bodo. Hkrati pa te prosim, da nam svoje podcast platformi podaš oceno oziroma pustiš komentar ali pa mogoče še več deliš podkast s svojimi prijatelji oziroma osebami, za katere meniš, da bi utegnil zanimati in mi tako pomagaš pri širjenju prepoznavnosti podkasta. Še enkrat hvala in se slišimo v prihodnji epizodi.