Odkrito z Nives
“Podcast Odkrito z Nives nastaja z namenom raziskovanja življenja skozi večplastnost odnosov. Moja želja je ljudem približati povezavo posameznikovega delovanja skozi odnos do sebe in s tem posledično do vseh in vsega v njegovem življenju.
Podcast lahko v video obliki spremljate na YouTube kanalu Odkrito z Nives.
Odkrito z Nives
Ali ima najin partnerski odnos še prihodnost? Gostja: Melita Kuhar
EP 028
Ali še znamo ostajati v odnosih, ko postane težko – ali jih zamenjamo tako kot telefone? Z Melito Kuhar o tišini, ranah, strpnosti in spoštovanju ter o tem, kaj pomeni ponovno se odločiti za odnos.
Z gostjo, strokovnjakinjo za partnersko in družinsko problematiko, razmišljava o sodobnih partnerskih odnosih: o tem, zakaj se pari odtujijo, kaj pomenijo tihi znaki nezadovoljstva, in kako se notranje rane nezavedno zrcalijo v dinamiki odnosa.
Od moške bolečine in ženske umaknjenosti, do vprašanja: ali se lahko znova zaljubiva v isto osebo?
Če te zanima:
– Kaj pomeni "biti slišan" v odnosu
– Kako moški razume spoštovanje
– In zakaj notranje rane pogosto vodijo v odtujitev
je ta pogovor zate. Iskren, brez olepševanja, a hkrati upanja poln.
Za vse, ki si želijo globljih odnosov – in resnične bližine.
Pogovor lahko tudi gledaš, skoči na YT kanal ➤ Odkrito z Nives
➤ Melita Kuhar
FB https://www.facebook.com/melita.kuhar
IG https://www.instagram.com/svetovalnica.si/
WEB https://www.svetovalnica.si
➤ Nives Špehar
Facebook: https://www.facebook.com/nives.spehar
Instagram: https://www.instagram.com/nives.spehar
spletna stran: https://www.bellaynives.com
Obdelava zvoka: Aljaž Špehar
Kamera: Matic Brancelj
V sodobnem času, ko zamenjamo skoraj vse, kar nam ne ustreza več, smo začeli podobno ravnati tudi v odnosih. A ljubezen ni kot nov telefon. Ne moreš je kar zavreč in zamenjati. In pogosto odnos ne potrebuje konca, ampak nov začetek. V tem, zakaj pari v teh časih tako hitro obupajo, Kako vemo, kdaj je odnos zarez končan, kdaj pa je samo v slepi ulici? Se pogovarjam s trokovnjakinjo za partnersko in družinsko problematiko ter vzgojo otrok Melito Kuhar. Pogovor prinaša odgovore na ključno vprašanje. Kako ločimo med tem, ali bežimo zaradi svojih notranjih ran ali nerealnih pričakovanj in tem, da res ni več temeljev? Zakaj v navednicah komunicirava veliko, ne pomeni nujno tudi, da se slišiva? Ali se lahko ponovno zaljubimo svojega partnerja? Pa tudi v tem, kdaj je čas, da iz odnosa odidemo? Predstavo je pogovor, ki je iskren, topov in brez olepšavanja. Obvezno poslušanje za vsakogar, ki ljubi ali si to želi. Melita, živjo. Čau. Vesela sem, da si se odzvala po Vabilo. Z veseljem. Hvala za po Vabilo. In z veseljem te gostim. Super. Zdaj, o tebi vem, da že 17 let vodiš svetovalnico. Ampak te bom vprašala, tako kot vsakega gosta, doslej isto prvo vprašanje. Kdo je
SPEAKER_02:Melita? Melita je na prvem mestu mama. Vedno. Moja mlada dama ima že 27 let in sem res izjemno ponosna, kaj v kakšno žensko. Je odrasla zelo ponosna in hvaležna, ponižno hvaležna sem tudi za mojo poslovno pot v okviru svetovalnice, do katera me je pripeljala pravzaprav tudi moja, bova rekla, težka partnerska izkušnja. ki se je zaključila približno 20 let nazaj in glede na to, da sem bila včasih bolj v poslu, sem na podoben podjetnički način razmišljala, kako lahko jaz drugim parom in posameznikom pomagam, Ko prihaja do neke toksičnosti, otujenosti, bolečine, strahov, nemoči, gledam to, da sem vse to dajala proti koncu najega zakona ČES in sem rekla, Milita, ampak ti si se zadnje dva faksa naredila iz tega, zakaj ne bi ti, mora biti drugim pomagala, ki se znajde v podobni situaciji, ampak ni več 20 let nazaj v Sloveniji tega ni bilo, ko bi jaz to potrebovala. In sem rekla, nekaj nač, Milita, ti kot že od malega na svoj način vrušim nekaj tabu, Hvala lepa. članke z veseljem. Pet knjig sem izdala, se pravi, sem tudi avtorica petih knjig, v kateri so opisani članki in to je neko leposlovno delo, ampak je za neko uporabo, ker ni neko dolgovezno čtivo in pravzaprav tudi v okviru moje svetovalnice se dotikam tako, kot so naslovi knjig iskreno o partnerstvu, o tem bova danes govorila, iskreno o zgojnajstnikih, pravzaprav tudi dosti krat partnerski odnos se razpade oziroma se skrha o prihodu dojenčka, eno pa različnih pogledih na staršostvo, tretja knjiga o intimnosti, ki je izjemno pomemben in vitalen del zdravega partnerskega odnosa, osebna rast, jaz s mojim parom vedno rečem, z delom na sebi, z neko osebnostno rastjo, lahko krepimo zdravo odnosno znotraj partnerskega odnosa in seveda si ostali družinski odnosi. To sem jaz. Sem prijateljica, sem hčerka. Sem enostavno ženska, ki uživa svoje življenje, treniram boks, z veseljem hodim fitness, danes sem z napornega treninga, ampak meni mi daje to neko še tudi drugačno kognitivno zavedanje, dejansko tega, da vseeno pri svojih 56 letih je potrebno delati kar naprej na sebi, tako na fizičnem področju, kot na mentalnem, tako kot na emocionalnem. Vedno rečem, da sem primorka in brez morja ne morem. In sem pač vedno v Ljubljani, imam ne moreš morje iz mene vzeti.
SPEAKER_00:No, vsaj to, poleg vsega ostalega, zagotovo deliva ljubezen do morja, ljubezen do primorskega dialekta. Lepo. Tako da gledam. Po vsem slišenem sadeč bi rekla polno zaposlena, aktivna ženska v svojem
SPEAKER_02:Najlepše obdobje mojega življenja je to, le ni več. In življenje je krhko in nemenljivo in pravzaprav kaj je res pomembno v življenju so pravzaprav odnosi. Primarni je pa odnos do sebe. In s tem odnosom do sebe vstopamo tudi v partnerski odnos.
SPEAKER_00:Tako. In ravno o tem se bova danes tudi pogovarjali. Se že zelo veselim, ker bom nekaj vprašan, ki me seveda nad vse zanimajo. Seveda. No, zanimajo me vse, ne, ampak nekatere, pa si ne znam... Čist dober odgovor, tako da bom zelo vesela.
SPEAKER_02:Mi smo vsi, imamo v sebi še tisti odziv teh prejšnjih časov, še vedno se pravi nekega, da bi reči, patriarhata in sedajnih novih časov, tudi z pomočjo digitalnih vseh medijev, skozi katere lahko v nekaj sekundah pridemo do neštetega morja, tudi nekritično včasih različnih informacij, ki so si pogosto tudi kontradiktorne. In zaradi tega je Včasih potrebno res nek del zdrave kmečke pameti, jaz rečem ZKP, da pravzaprav mi za sebe najdemo, kaj bi bilo tisto, kar je zdravo in kaj ne bi bil za nas zdrav partnerski odnos. Jaz sicer sem oblikovala skozi vsate leta in dela že moji pari razumejo neko mojo formulo, kaj to zdrav partnerski odnos je sedaj. Kaj pa je bilo tako ali tako odzvanja v teh naših nahrpnikih, ko pridemo skupaj v partnersko zvezo, pravzapromina mi za partnerstva in jaz in on vržemo težo teh naših nahrpnikov, te naše prkljage, v kateri se skrivajo generacijske travme, prepričanja, vrednote, ozorci, jaz te moram reči mžigi, ki so v nas vtisneni. Pač niso naši, ima so nas vtisneni pri priča naših prednikov in sem tem, pravzaprav obar v paru se nekaj soočita in tukaj seveda prihaja do velikih tren in do nesoglasij. Zaradi tega je toliko, toliko bolj pomembno, da tudi znotraj že na začetku zveze komunikacijo se približno poteka umirjeno in spoštljivo. V tem bom še v nadaljevanju več povedala, ta moja formula, vse se mi vsi smejejo, ampak jo pa tudi vsi zapomnijo, pet s. Ok,
SPEAKER_00:se jo veselim.
SPEAKER_02:Nekaj novega? Vse to se najdete na internetu, ampak ko ste pa pri meni je pa res pomembno, da pač v tistem omejenem času čim več lahko in želim dati in zaradi tega ne kompliciram, ampak tako kot ene formule mojim parom razlagam in se mi zdi, da je to kar ena taka zdrava metoda, moja, moja.
SPEAKER_00:Pa če bi pogledala zdaj recimo vsa ta leta izkušena, ki so delo sparje med drugim, bi lahko rekla to, kar sem vodoma izpostavila, da se obnašamo potrošniško tudi v odnosih, ali takšni mogoče sploh ne pridejo v svetovalnico, že prej zaključijo zgodbo, kako ti vidiš te naše Dan
SPEAKER_02:današnje odnose, no. Da vidite, ali sta še sposobna najti neko energijo, tiste ostanki neke prvotne ljubezni, ki je bila dovolj dober, kot se je preomenila na uvodu, ljubezen, njenako odnos po mojem pripričanju, torej ljubezen je naša motivacijska neka sila, ki nas pravzaprav drži, da želim točno s to osebo deliti. Sebe, svoje življenje, svoj čas, svoje telo, svoja prepričanja in tudi pač, ko so otroci naprej, njih vzgajati na ta način in se mi zdi res škoda in vedno rečem, kaj pa je to eno leto vajnega časa, da zdaj se naučite in tudi vedno lahko rečete, ne grem se več. Ne morem, ne zmorem, preveč sva otojena, preveč sva utrujena od najine dvojine, od vse toksičnosti, vse boličine, ki sva sejo prizadejala, ampak pomembno je, da veva, kaj pa to je zdrav odnos. Morajo biti v neki novi zvezi, ampak jaz vedno rečem, v nasprotju s tem potrošniškim, modernim, Časom, v katerem živiva, se veva, avto se menja na dve, tri leta, telefon menjamo na leto, so perge, valjda moramo jih imeti pet doma, a ne različnih, tako kot moda na riku in tako naprej. Jaz sem mogoče še malo old school, jaz sem še mogoče malo staromodna in vse eno do neke mere popravljam. Ne do konca, mogoče tako kot so naši starši, ker ni bilo še tega izobilja v socializmu, da si res tisto pičico in tisti pralni stroj, čisto vsak šorav že zamenil, mogoče ne v tej skrajnosti, ampak vedno rečem mojim parom, se nima tako izgubiti v resnici, lahko se poveliko naučita, ampak vajna odgovornost je, kaj boste naredila, prvo vsak s svojim odnosom do sebe, res to je kardinalni, to je osnovni odnos, In kaj podsledično tudi bosta lahko še dajala in dala in se učila dajati v odnos z drugo vsebo. To je zahtevno delo in je izjemno odgovorno delo in jaz vedno sem izjemno ponosna na moje pare, ki nekako prizadevno probajo in se učijo od mene, kaj lahko predrugačita znotraj komunikacije, znotraj tega, da si vzameta čas, da sta spoštljiva. da sodelujete. Jaz si ne znam nobenega odnose in jim vas moja predstavlja brez sodelovanja. Sploh, ne znam si ga predstavljati. In seveda, zakaj sva mi dva sploh skupaj? Zakaj? Ali mi je lažje ne biti z njim ali z njo? In to so vse izjemno pomembne vprašanja, ampak vedno rečem, se nima tako izgubiti. Veliko se pa lahko naučita. In da sem res ponosna na moje para, ki me na ta moj Smešen, čuden, nenavaden, mora biti način slišijo, predvsem pa razumejo.
SPEAKER_00:Iskreno, mislim, da bi vsak odnos, vsak partnerski odnos se moral učiti v tem, kako je živeti v odnosu.
SPEAKER_02:Hvala lepa.
SPEAKER_00:Resnično.
SPEAKER_02:Nobeno ste ga naučili. Kje se mi to učimo? Znotraj naših primarnih družin, znotraj partnerskih odnosov naših staršev, oni so se to učili od njihovih prednikov, ampak da vas si zamisli, to je bilo 50, 70, 100 let nazaj, kar je bila popolnoma druga paradigma partnerskega odnosa in družinske dinamike in patriarhata in vloge ženske, moškega. Dobro, ne bova zdaj šla v to preteklost, ima še vedno nekje v nas ta generacijski čip, te zgodbe, te traume, ki smo jih, predvsem tudi ženske v slovenskem področju, nekje jih imamo, nekje je v sebi.
SPEAKER_00:Zagotovo.
SPEAKER_02:In
SPEAKER_00:zdaj, če dodam podobno, razmišljam tudi, kar se tiče vzgoju otroka. Mi absolutno nismo pripravljeni na vzgojo Oziroma to, kar nas čaka. Sej vprašanje, če si lahko sploh kdaj na vse pripravljen, ne mogoče, ampak kljub vsemu se mi zdi, da bi to bil zagotovo lahko en predmet v našem izobraževanju.
SPEAKER_02:Ja, ampak spet... Tisti starši, ki smo pripravljeni slišati, kaj to je, da ima reč za zdrava, odgovorna vzgoja. Tisti smo se tudi, ko so bili naši otroci majhni, smo se vdeležovali vseh različnih delavnic izobraževanj. Jaz sem to gledala v vrtcu v šoli. Prvi čerki, tisti starši, ki bi pa potrebovali kakšen napotek glede nekega zdravega vzgojnega pristopa, no tistih seveda nikoli ni bilo.
SPEAKER_00:So pa tudi starši, kot sem jaz, recimo, ki pa so se precej pozno zavedeli, kakšno pomembno ulogo igrajo. Jaz mislim, da sem rabila kar enih desetli najsled, da sem dojela. No, bom mogoče obran sebi reka, da sem lezjemno mlada mamica pri dvajsetih. Ampak ja, še eno stvar bi menila, ful mi je bilo lepo, kako si opisala, kaj je ljubezen. Tako, Sem kar dobila malo matne očke. Res nikoli še nisem slišala tako definirano skozi odnos v bistvu ljubezen v odnosu do drugega.
SPEAKER_02:Ja, ampak ni tako.
SPEAKER_00:Ja, res je. Če
SPEAKER_02:pogledava na najne odnose, na najne ljubezni.
SPEAKER_00:In
SPEAKER_02:to je tisti temelj, na katerega dosti krat apeliram. Bila je na začetku ljubezen. ki me je motivirala, da predam odnos s tabo, ampak odnos je tisti, v katerega vlagamo. Mi dva bova danes in govoriva o odnosu, ne o tem, kaj nekdo notri v sebi individualno, subjektivno čuti neko čustveno, ljubezensko, romantično občutenje, ampak kaj lahko dajemo v odnos drugo sebo, ki je od nas popolnoma drugačna. To je tisti temel zdravega partnerskega odnosa in odgovornost, ki vsak od partnerjev želim da preuzema pri tem ulaganju, učenju, mojstrenju, vadbi in vse skupaj je rezultanta nek zdrav input in enega in drugega v odnos. dovolj dober odnos. Ne bova gorila o perfektne, ker ne obstaja. O čudovitem in najbolj oh in sploh za Instagram ne obstaja, no. Lepo prosim. Ampak dovolj dobro.
SPEAKER_00:Kako veliko vlogo pa igrajo naša pričakovanja v smislu, da bi pa partner mogel biti vse in prijatelj oziroma prijateljca in terapeut in ne vem kaj še vse, skratka vse svoje pričakovanja projiciramo vanj oziroma vanjo.
SPEAKER_02:In želje in potrebe in na tej nezavedni ravni tudi neka naša hotenja, ki jih niso bila slišana in spolnjena tudi skozi naše odraščanje strani primarnih skrbnikov, torej staršev. Vse to na neki ravni želimo od druge vsebe in hrpenimo po tem. Ampak žali Bog, da je na tak način, v skladu s takimi krom njimi prečakovanji, dobimo. Zato pa je zelo, zelo pomembno, da znamo to tudi povedati, skomunicirati, kaj potrebujem, kje so moje meje. Veš, ne veš, jaz skozi delo s par je vedno zelo ogotavljam, da eden od indicov zdravega partnerskega odnosa je tudi, kako par spoštuje meje eden drugega, kar je pa pomembno, In to mojem parom, to kar trečem, ljubčka, naše egote, ego stanja triletnikov, moj prv in zgolj moj prv in samo moj prv in ki tvoj tipa, ki tipa nimaš pojma, je treba dati na stran in dejansko spoštljivo in ljubeč ustopati v komunikacijo in spoštovanje drugega, predvsem tistega dela, pa to je majhen delček lahko, če se ne želim, ne morem, nočem ne bom. To ne, to dosti krat zmotno prijedo, nekega prepričana, da je to kot neke vrste agresija in jaz v nezavest padem, mislim, prisežem in rečem, ne, to so ti naši ljubeči neji, kaj da mu navodila za uporabo. Jaz dam navodilo za uporabo tebi, če se ne morem, ne zmorem, ne bom, prosim za razumevanje. Jaz seveda za veseljem slišim tvojo, mejo, meni in jih tukaj na tem stičišču je eno od zelo kvalitetnih, bom rekla, pol, kjer se začne ta partner razpoštovati, ker tako vse ostalo je dovoljeno, vse ostalo je okej, ampak nekje so tudi te zamitve, ker nismo kaj... Preslikani eno drugega, nismo sijemski dvojčki, da bi zdaj en drugemu brali misli in da bi kar vedeli, kako se druga oseba počuti ali kaj doživlja. To se je postalo, žali Bog, mislim, da površinsko preveč, promalo je nekaj te iskrene globine. In ja, zdrav partnerski odnos med drugim tudi lahko temelji res na enem dobrem zdravem prijateljstvu.
SPEAKER_00:Kaj pa so najpogostejši razlogi, da pride potem do odtojitve v odnosu? Ali pa, če grem še mogoče korak nazaj, kako sploh prepoznaš, da gre za odtojito?
SPEAKER_02:Ko je individualno, se počutiš, da nisi viden, slišen, upošteven. Da te hmeji sploh. Ne sliši, niti so človeku marj. Ko prijatelj na pol je, da sta so vražnika in ne več zaveznika in prijatelja. Ko si vsako odločitvo minirata in dokazuje ta svoj prav, tukaj se navezujem na ta stanje triletnikov, peskovnikov, vse moje pari vejo, da imam v moji svetovalnici lopatko in grabelce. Ker bač, kaj, ljudje smo vizualna bitja in da razbijem to tisto, vse je tako strogo, ne, življenje je ful lepši in bolj fluidno in tudi včasih igrivo in življensko in včasih potegnem lopatko in grabelce. Ispod mize in se večina parov začne smejati pa tako, a sva taka, ne? To so veščine, to se je pravzaprav treba naučiti, ker ko smo bili zaljubljeni, ni bilo tega treba. Zaljubljenost je tisto primarno obdobje, ker pač je namen zaljubljenosti, da pač smo spolno aktivni, da se pač naredijo otroci in potem, oh, bože, in pravzaprav je ravno takrat, ko izveneva ta faza hormonalne zaljubljenosti, je res pomembno, da se odločamo, jaz temu rečem, da se odločamo za ljubezen, torej za odgovorno vlaganje v, Zdaj se mi je v misli
SPEAKER_00:prikradla ena Rizba iz table je v osnovni šoli, ko smo se učili o množicah. Množica ena, množica druga in presečišče in sem to tablo videla točno tam v presečišču.
SPEAKER_02:Hvala,
SPEAKER_00:jaz tudi dosekrat to parom rišam,
SPEAKER_02:vidiš, to stoji in tukaj je brezek in to je nos. Ja, pa vizualni smo, večina ljudi je, ko vidimo, si zapomnimo, vidiš, evo tablo si zapomnila.
SPEAKER_00:Ja, apsolutno. Ampak preden pride do tega, da naven videš, da je neka otojenost, kjer pa so mogoče malo bolj tihi znaki, ki jih dosti krat vsaj eden od partnerjev prepozno prepozna, da se nekaj dogaja v odnosu. Če vmes
SPEAKER_02:še odgovorim na prejšnje vprašanje, kje pač prihaja oziroma kaj so vzroki za otojevanje, Na prvem mestu je par sino zame časa. Vse je podrejeno nekem ohitenju, službam, otroke razvoziti, splanirati enkrat ali pa dvakrat na leto počitnice. In meni, pa jaz mislim, da je na 80% parov, ki pride, reče, mi da se v najnem partnerskem odnosu mogoče sploh nikoli nisva v resnici pogovarjala. Midva so se zgubila. Midva se pravzaprav sploh ne poznava. Sva v redu starša, skrbiva za otroke, gremo vsak drug nedeljok tašče na kosilo, v službi ostajamo do šestih, sedmih večer, organiziramo si življenje okoli otrok, ampak partnerskega odnosa, te njune komunikacije ni. Torej, prihaja do tujevanja, ne vzamemo si časa, jaz ne bom tukaj rekla, da nimamo časa, ker to ni res. Ne vzamemo si časa, podarjam.
SPEAKER_00:Sva rekli iskren
SPEAKER_02:pogovor. Ne vzamemo si tega časa, v katerem bi govorila zgolj in samo o njima. Mej ne slišimo, ne razumemo en drugemu. In nismo dovolj spoštljivi do različnosti eden drugega, ker smo izjemno različni. Zato moje pari kot neko, spet moje smešno rodje, dobijo recept za posvečen čas. Se pravi, da si dejansko zvečir, ko se umiri življenje, ko recimo otroci spijo, da ugasnete televizijo, telefone, računalnike, si vzamete pol ura časa, 30 minut, en se posveti ta in drugemu in ti moram povejati, da me polovica paro tako gledajo. Tako, ko s to mislim. Kaj pa ne, se pogovarjava, me tako gledajo. To je že ta otojeni moment, ki grejo potem, bežijo, treba še omestiti, treba še, joj, ne, ne, moram še pjate ven iz pomivalca, ven zložiti, pa še cel neprečno se to počakalo, vanj odnos pa ne bo. To so ti, ti recimo eni kardinalni faktori, ki prispevajo k otevanju odnosa in potem sta dva tujca, se gledate, ampak verjetno tudi zaradi nekega sodobnega časa, podcastov, različnih knjig, literature, da sem vesela tega, tudi verjetno z najeno pomočjo, da vse eno pari mora biti prehitro ne vržajo puške v korozo, pa če jaz lahko trdim za te, ki pridajo do mene v situalnicu, Da želijo ne samo popraviti, ne bomo porabljate besede, ampak na nove temelje postaviti partnerski odnos, ki bo bolj zdrav, ki bo bolj kakovost in ki bo bolj zadovoljeval tudi njune individualne osebnostne potrebe v tem, da sem videna, da sem slišana, da sem upoštevana, da sem spoštovana in s tem nekako tudi varna v tem odnosu. Velja seveda za obe strane enako, tako za moško kot za žensko.
SPEAKER_00:Pa je mogoče ravno ta občutek odsotnosti, varnosti v odnosu razlog, zakaj se partnerja prepozna začne ta občutek? prepozno na vednicah, ne, pozno začneta pogovarjati o njunem odnosu oziroma o težavah, ki so se pokazali.
SPEAKER_02:Ja, tudi, da se ne počutim več varno ob tej osebi, pravzaprav, ker moje potrebe po tem, da sem slišana, da sem spoštovana, da so poštevana, pa če enostavno so prezrte ali so diskreditirane, kaj pa ti tako čutiš, enako tudi ženske do naših partnerjev, nejemljamo njihove boličine, resno. Včasih pravzaprav omalovažujemo njihovo stisko ali pa to, da ne razumejo vsak naših, ne vem, zahtev, predlogov in spet se vrneva k temu, premalo si pogovarjamo, premalo. Mogoče tukaj zdaj, če uporabim, ker so pri komunikaciji teh mojih formula petih sejev, ko si par vzame čas, to so zdaj že rešitve, ko si par vzame čas, Želim, da govori med sabo in se sliši, kar si prelepo povedala, ne samo, da mi govorimo, da se tudi slišimo in probamo razumeti sporočila en drugega, kar mora spet vedeti. Moški način izražanja in ženski način izražanja se opračujem, ampak to ni nekih fulstičnih točk. Mislim, halo, ni. Zato pa je toliko bolj potrebno se naučiti teh veščin, da probamo, da jaz razumem moški način razmišljanja, izveroma čustvovanja, ki pride skozi nek komunikacijski kanal in seveda v obratni smeri. Prvi pač tak se je, da smo res spošljivi v komunikaciji, da spoštujemo to, da smo različni v tem medsebojnem kanalu komunikacije. Drugi se je, da smo strpni, ne vem kam je šla strpnost, jaz jo res hočem kultivirati in jo res zelo povdarjam, so čutni. Zakaj nismo sočutni eden do druga, čeprav se ni nujeno, da se strinjamo. Jaz ne govorim o tem, da se mora par strinjati, ker se ne moremo vedno strinjati, ampak da smo sočutni in strpni do razmišljanja druge osebe, če tudi se z njo ni strinjamo. Četrto je sodelovanje, sodelujoča komunikacija. In peti S je seveda spolnost, ker je izjemno pomembna oblika komunikacije na našem teritoriju. Pomenila
SPEAKER_00:si moško bolečino oziroma stisko, ki jo spregledamo, ali pa je ne vidimo, ne razumemo, kaj je to najpogostej po tvojih izkušnjah iz svetovanjice?
SPEAKER_02:Naši moški... So še vedno proizvod tistega patriarhata, rečemo tako, kjer moški čusto nakaže. Vse, kar mu je dovoljeno na en način kazati, je neka agresija oziroma jeza. Ampak jaz sem zelo vesela, da se današnji slovenski moški dejansko prebujajo v tem, da so tudi oni izjemno čuteča, občutljiva, srčna bitja, ki pa še iščejo nekako svoj prostor pod solncem, kako bi to svojo občutljivost, to svojo nežnost, to svojo potrebo po sočutju, potem da pač niso njihova občutenja diskreditirana, se tega še učijo. In v en način že počasi opogumljajo in se opolnomočijo, da pač izražajo svoje čustva in stojijo tudi za njimi. Namreč mene to moški učijo, jaz imam veliko individualnih strank moških, običajno po že končani zvezi se pravi in ugotovijo, da so prišli žal prepozno, ampak njihova boličina, njihovo okesanje, Je res zelo težko gledati in mene moški ravno učijo, kako so dejansko občutljivi, kako so čustveni in jim delamo izjemno krvico, če pač ne upoštevamo tega, da smo in ženske moški enako čustveni, občutljivi, hrepenimo po neki bližini nežnosti, masmo navajeni, vzgojeni, se veva. Hvala lepa. Že v štartu izkazujejo svoje čustva. Vsa čustva. Ne, da jih morejo tlačiti in jih nekako v neko avto cenzurojit. Ne, dejmo lepo prosim skozi komunikacijo in tudi skozi dotike se izkazovati ljubezen, hrepenenje, potrebujem nežnost, potrebujem pozornost, potrebujem spoštovanje. To je vse ta medsebojni in energetski in miselni tok in to, kako se z intimnostjo in s drugim prepletemo in delimo svoje telo in svojo energijo in svoj čas. Najzimno pomembni ravnik je resnosti, ko tudi rečem intimno spolnost je kot neko lepilo, kot neka češnica na vrhu te zdrave partnerske torte.
SPEAKER_00:Zadnji S je bila ravno spolnost, a ne? Tako. Pogosto se zgodi, da se ženska, bomo rekli, umakne iz intimnega odnosa. Zrači so to pridetli, res samo ta čustvena odtojenost, oziroma ne sliši me, ne vidi me, a je to lahko mogoče tudi kakšna prtlaga, ki jo je s sabo prinesla. Kako se recimo nek tak par, ki se znajde pri tebi v svetovalnici, začne
SPEAKER_02:Učite. Zdaj, kar se je nač hudega, meni to samo je nek od pokazatelj o tujenosti odnose in tega, da pač ni komunikacije. Zelo redki pari so tisti, ki svoje kregarije in svoje očitke in svoje neke toksične peskovnike rešujejo potem s tistim make-up seksom, jih je nekaj, ampak svedno rečem, ampak vzrok za nesporozume in za kregaje, kam je dan, pod preprogo je potisnenje, jaz pa tega res ne želim, ker je vedno znova fino, da pogledamo vzroke. In se dokopljamo do njih, da jih lahko zavestimo, da jih lahko predrugačimo tukaj in sedaj, da bojo v prihodnosti bolj zdravi temelji zdravega odnosa in ženske in moški drugače delujemo. Jaz sem to opisala in to se mi pravzaprav mnogi smejejo, ampak jaz to ugotavljam znotraj svetovalnice. Kako moški in ženski drugače pristopamo k naši spolnosti, naši spolni vlogi in tudi znotraj duine. Mnogi slovenske ženske, upažam, vnosijo še vedno nek pečat nekega sramu. Tega, da pač si ne dovolijo tega spolnega, ne samo užitka, ampak tega predaje. Vedno so kot v enem gardu in zdaj gledam, da sem boljše, da sem jaz pripravljena, Kje bo zdaj spet neka opaska, neko nestrinjanje, neka kritika. Tukaj smo res občutljive, dragi moški. Prosim, vseeno nas ne toliko kritizirati. Nismo tako napačne, no. Me pa moške obravnavamo iz našega zornega kota. Pa so oni mnogo bolj preprosti, mnogo bolj Hvala lepa. To si oni zenačijo. Ja, to je enostavno. In, ki rečem to mojim parom, on se smaje tako, jo, ho, ho, jo, vse tako.
SPEAKER_00:On se smaje ali ona? On. On. Ja, prav imaš.
SPEAKER_02:Ja, ja, ok, pa pa rečem, no. Zdaj pa, da boš razumev, zakaj pa ste se nehala pravzaprav ljubiti ali pa dajš ti pobudo, ampak ona je rezerverjena Zdaj, kaj veš, kaj mi dame, imamo pa recimo, to je zdaj malo sarkastično, seveda, plastično bolj povedano, imamo pa tako eno tako v naši glavi, en tak se znam, nekih dvajsetih nekih trditev, skozi katere vsak dan gremo in smo zelo zoprne in zelo zahtevne pri tem in vi moški tega ne morete tako gledati in razumeti, se pravi, to je pač malo karikirano, ampak pač meni pari vse rečejo, da so bistvo je res tako. Svetovalnici so od njih uči, a je šel po troko vrtiti klukca. Danes mi je rekel, da mi paše ta frizuro, pa je frizuro klukca. A ja, pozabil je špezo iskati nekaj, kar sem mu itak na vrhu napisala. Hvala lepa. Nekaj bolj spoštljivega ali pa sočutnega odnosa naših moških se pravzaprav z veseljem ljubimo z našimi dragimi. Mar si kdo se zaveja, da je dejansko to na en način res eno fajn lepilo, eno fajn zavezništvo na vse zadnje. Ampak mar si kdo, ko pride otrok, pozabi na to primarno vlogo partnerstva in sta samo še kaj tati in mami. Tako rečem, kako? Primarno ste bila moški in ženska, partner in partnerka. Sekundarno je starševska vloga. Potem se vse okoli otrok vrti in pozabi ta biti intimna, nasmejana, žgečkljiva, objeta, poredna. Ampak življenje je eno samo.
SPEAKER_00:Ampak tako, ko sem poslušala ta plastični prikaz čekliste, sem si rekla, ja pa, polka duš, kaj... Mi res pričakujemo, da so oni popolni vseh ozirih. Osmozak, te one, ne? Ekstra.
SPEAKER_02:Hvala lepa. Bogi reveši. Pa ne, se oni dajo vse od sebe, kar lahko. In jaz z veseljem tudi mojem moškim razlagam, da pravzaprav boš tu bil izjemno čudovito žensko, ki ti bo pripadala, ki te bo spoštovala, ker moški naši rabijo to spoštovanje, da so oni tukaj za nas. Hvala lepa. Hala, nehaš toliko komplicirati, daj. Da najdemo se nekje na sredi poti, na nek zdrav, približno zdrav, imelo valec, vsej te neskončne raznolikosti, kako me ženske gledamo na odnose, na spolnost, na sebe in kako moški. Pa tudi, če pogledamo antropološko, civilizacijsko, kako se je družba razvijala odnos med spoloma zadnjih, kakšno reči, pet tisoč let. Zdaj živimo v zelo, zelo, zelo kratkem obdobju, mogoče 30-40 let, da so pravzaprav imamo ta moško-žensko kot neko enakovrednost, da jo je reči
SPEAKER_00:to. Eno vprašanje sem imela v misli in zdaj mi je seveda zelo ob neprimernem trenutku šlo, a, vem, spoštovanje si imenila. Zdaj, me ženske, Vemo, kaj je tisto, kar si želimo, da partner opazija. Ampak ali vemo tudi, kaj za partnerja pomeni kot spoštovanje, da mu jaz izkažem spoštovanje. Kako moški razmišljajo, kaj se njemu zdi, spoštujeme.
SPEAKER_02:Mislim, da je to en del tega genetskega čipa, da je on... Tisti, ki je tukaj da ščiti, da brani, da je močnejši, da on svoje samičko in svoje potomce, tukaj moje, to je moje, to izčuvam, pazim, mazim, branim. da zna reševati, da je proaktivan v rešovanju takšnih in drugačnih zapletov, ne da gre v neko histerijo in potem čaka svojo ženo, da bo ona zdaj predlagala pet rešitev, s katerimi bo ona rekel, ok, imaš prav. Ženske rabimo včasih biti kraljice. Svedno rečem, če pač moški ve, kaj je njegova ta kraljevska vloga, če se je spet malo pretiravan, potem smo zlaže in malo manj potem more biti Čisto nogonsko, malo manj zahtevne, pa da nam čisto vse, kar on naredi, pač nam nekaj ni v redu. In predvsem tukaj spet, kaj manj, ki jim vedno ugotavljam, pogovora, iskanje nekega skupnega imenovalca. Jaz temu rečem, to so partnerski dogovori, to so partnerske neke zdrave zaveze, Na katero oba pristanete in je potem nujno potrebno, da se jih držite, kaj ti, če jih kršite, prijedo nezaupanje. Jaz si pa ne znam, brez zdravega zaupanja predstavljati zdravega partnerskega odnosa, o katerem danes govorila.
SPEAKER_00:Torej, da me vidi, da me sprejema.
SPEAKER_02:Da me spoštuje v moji različnosti, če se ne razluje, se ve, da različni smo in velja enako za moške in za ženske, en do drugega, malo več naklonjenosti, malo več strpnosti, malo več sočutja, malo več ljubeče pozornosti, vsi rabimo pozornost, tako moški kot ženske in tega medsebojnega sodelovanja. In svet bo lepši, zakaj? Zaradi tega, da svet stoji na odnosih, odnose pa kreiramo kdo, vsak med nami, vsak do sebe in v interakciji eden z drugim. In od tega, kako komunicirate, kako se vedete, kako si izkazujete svoje čustva, ljubezni, pripadnosti, seveda se tudi naši otroci učijo, kaj to je zdrav, ljubeč, odgovoren in spoštljiv partnerski odnos.
SPEAKER_00:Se nama pomembnost komuniciranja vrtil temu pogovoru. Ampak moški res drugače slišijo.
SPEAKER_02:Ali tudi ženske?
SPEAKER_00:Absolutno. Če govorimo spoložaja ženske, mislim konkretno na tem, ko pač poveš o nekem dogodku, ki se ti je zgodil, se dostkrat zgodi Pri moškem v ta element, da se on aktivira, on bo zdaj to rešil. V resnici pa ti rabiš samo nekoga največ krat, da te sliši
SPEAKER_02:in da te posluša. Ampak srce, jaz daj rabim samo, da me stisneš v objem, pa da me samo poslušaš in da se moja najboljša prijateljica. Kaj, naši moški itak tega, da jih tako ne razumejo, ker jo reče, zato imaš tam prijateljico, z njo dobiš. Ampak v nekih trenutkih, da jaz korabim v samo njiho medvedi objem, je srce, tukaj se moja si povej. Ampak naša dožnost je, da rečemo, rabim rešitev, prosim, a mi pomagaš brainstormat, pa najti neko rešitev za neko moje problem, problem zagato, se pravi, damo navodila za svojo uporabo, to spet si smejem, ampak jaz vedno rečem, kaj, to pa če se iz sebe izražam, kaj tem trenutku rabim, ali pa enostavno, a mla samo poslušaš in ne rabim zdaj rešitev, samo moram dati vani sebe. In tudi s tem, na ta način je moški manj zmeden, manj se počuti in frustrira njega, ker njegova moškost tukaj zdaj ne pride v poštev, kaj zdaj, jaz tukaj dajem rešitev, no nikoli nič od tega ne naredi in ne upošteva. In potem so oni počutijo, ker mi je narabno njegovih rešitev, ma ne znamo tega mu povedati, mu ne damo meje, ne rabim tvojih rešitev, samo prosim poslušajme. In če ga narečemo, nam pa moški, nagonsko, velita, to, to, to, to, In jaz tega ne naredim, ker jaz sem hotela samo vendat. In potem se s časoma takšni moški kaj počutijo? Nespoštovane, neupoštevane in je ta njihova moškost na en način dejansko malo obsekana, posekana. In tukaj potem prihaja kar nekaj parov, vem, da sem to obronovala in obronovala, ko prije pravzaprav do tega osnovnega jeze iznemoči, jaz nisem slišan, torej jaz nisem spoštovan, meni nič ne upošteva. Kar se se opet premalo odsidajemo na vodile en drugemu za uporabo, oziroma tiste naše zdrave meje. Ne potrebujem tvoje rešitve, srce moje, samo potrebujem pa miljon, da me zdaj stisneš in poslušaš, ko sem tečka.
SPEAKER_00:Kaj pa je tisto, kar recimo moški pove, pa si ženska narobe prevede? Kakšne so to recimo situacije? Želim, da čim več žensk to sliši, da si znajo razumetno.
SPEAKER_02:Ko reče recimo moški, ko so včasih hrubati v tem izkazovanju mogoče nekih čustov, dosti krat svojim istoritvom izkazujo svojo ljubezen in jaz dosti krat v bistvu prevajam znotraj njone dinamike, ko jo poslušam, ko on reče pa sej, jaz pokusim okoli hiše, jaz hodim v pošpezo, v trgovino, pa so tako Ne, pa so živčni in ona reče, to sva se tako zmenila, da je to analogo. Ne, reku, to je zato, ker te ljubim. Se pravi, ta storilnosti efekt, ta moški efekt, ta moška vloga, da jaz postorim, da je moja ženska pač kot bolj ima tisto, kar njo zanima ali pa neka gospodinska dela, ta delito vlog je še vedno tako, kot je bila, nekje do neke meje, ampak ni čudega, vse je ok, moški in ženski imamo Imamo različno vlogo in zakaj ne. Ženske bi pa rade vseg in gledamo skozi nas, pa bi rade na ta naš način, da nam one izkazujejo čustva, ljubezen in težko tudi v časih v naši hrnljivosti sprememo partnerjevo šibkost, nemoč, žalost, jezo. Strahove, ki pravzaprav nima veze z nami, so lahko iz nekih dogodkov, ne vem, službi, nekem socialnem krugu, takrat dosti krat tudi me pokažemo mogoče premalo sočutja in razumevanja, da je tudi on kot moški v stiski, morda to včasih ne znam na ta način razložiti. Čuječev je, tukaj jaz to, pač moje par je res, jim težimo te čuječnosti, gremo tukaj in se daj biti prisotni, skoncentrirani jedna na drugega. In tako, koliko pa imajo pari, ki so zaposleni na dan časa, je zelo malo, zgolj en za drugega, ne, ampak jaz apeliram, ti sta po ure, eno ure, skoncentriranega, ljubečega, posvečenega časa.
SPEAKER_00:Pa ko partnerja, recimo, ugotovite, da sta se odtujila? Ali pa se zgodi morda nezvestoba. Odnos je takrat verjetno v neki slepi ulci. Vsi predstavljam. Ali obstaja možnost, ker nam jo skušajo mediji prodati ali pa filmi, da se ponovno zaljubiš v svojega partnerja?
SPEAKER_02:To vprašanje dosti krat dobim. Jaz lahko spet zgolim samo iz mojega praktičnega dela, spari v svetovalnici, tukaj odgovorim v veliki meri pritrdilno. Seveda pa moramo razlikovati med tem, da nekaj par garan odnosov, da spreminja in dela tudi na lastnih odzivih, na neke sprožilce, ki so poprej ju vodili v neko kreganje prepire in tisti peskovnik. Ker se vedno rečemo, osebna rast je pravzaprav to, da na isti sprožilec vse eno bolj odraslo, bolj zrelo, bolj odgovorno odreageramo in tukaj se že dinamika in sama energia znotraj odnosa spreminja. Pri tem je pomembno, da smo spet pozorni, čuječi in da vemo, kaj želimo v ta odnos dati in kaj tudi iz njega dobiti. Namreč partnerske ljubezenje trgovina, no. Kar dam? Želim nekaj nazaj. Ne morem samo dajati, rabim tudi nekaj nazaj. In v tem kontekstu je res pomembno, da sta en z drugim toliko odgovorna in da se slišite in da počete en drugemu dobro, da sta Pa ne bom rekla, da žrtvuje ta neko svoj del sebe, ampak res odgovorno sta tam en za drugega in čepar je res dela na odnosu in se zaveda te vloge, to kar sem do zdaj razložila, Se ne zaljubijo več na ta hormonalni način. Mar si kdo uželi tiste metulčke in čmrlčke v trebuščku in slišati travo rast, rečem ne, take zaljubljenosti, te hormonalne, ne moram trditi, da se zgodi, vendar pa mi je mnogi pari po približnega leta. Zdaj, kaj drugače? kakorkoli drugače diskreditirano v mojih razmišljenjih in odčustvovanjih in na en način s tem spoštovanjem, z neko pripadnostjo oblikujemo novo odločitev za ljubezen. Zrelo, starejšo, odgovorno, sodelujočo in to je izjemno dober in zdrav temelj dejansko nekega subjevanja v eni dovolj dobri zdravi partnerski dvojini.
SPEAKER_00:Kaj pa
SPEAKER_02:je odnos smrtu? maščovanja ali prisile partnera, da bi deloval ali se reagiral tako, kot on želi, uporablja ignoranco, torej ne vidim tema, te ne upoštevam, te ne slišim. Pri tem uporabljam eno stran, ki mi je rekla, da on svojo ženo izmolčuje, pa sem rekla, da so pravi, da delam se dejni. To je zdaj zelo, zelo huda oblika psihičnega nasilja. Jaz ga obsvojam, jaz se znotraj moje svetovalnice 17 let že borim proti nasilju vseh oblik. Ko je prisotno nekako in čutimo, da smo straumatizirani, prizadeti zaradi bilo katere oblike nasilja, takrat je tudi eden od pokazateljev, če ne moremo razložiti, da smo prizadeti in da se ta oblike nasilja ne preneha, potem je znak, da je potrebno oditi iz takšnega nezdravega, toksičnega, poškodovalnega partnerskega odnosa, kjer pač niti odnose ni, kaj šele ljubezni, ki bi bila tista neka sila, privlaka, ki bi nas motivirala, da vlagamo v nek odnos.
SPEAKER_00:Kakšno vlogo pa igrajo v odnosu, ki, pa rekla se, maje? Ta te neke naše, naša neka notranja ranjenost.
SPEAKER_02:Ne, pride ven. Pride ven v nosu. Seveda, dosti krat. Včasih pa zavestno želimo, da je naš partner ali partnerka naš terapevt, ampak niso. Ravno tako mora biti na podobnih, dosti krat se zgodi podobna bolečinska jedra, smo imamo poškodovane in to je ta naš nek energetski privlak, kjer pravzaprav imamo neke lekcije lastnega dela na sebi in tega, kaj mi želimo in potrebujemo od partnerskega odnosa, ne dobimo in se seveda počutimo zavrnjene, neslišane, nespoštovane, upeharjene. In spet, vedno znova rečem, primarni odnos je odnos sebe do sebe. In kaj je tisto, kar je v nas prožilo, to neko naše, bom rekla tudi, nedovolj sočutne morajo biti odzive, ker nas boli in partnerja boli. In pravzaprav Nehamo eden, bi priporočila, da nehamo eden od drugega iskati neko terapevtsko vlogo, zato smo strokovnjaki. Nas je veliko v Sloveniji poiščitev srednega strokovnjaka ali za individualna rasta ali za partnerske odnose, ker tudi strav partnerski odnos bom poudarla, ker vidim, da mnogi pari si tega že zavedajo, nekateri pa začnejo tako, a ja pa se res. Zelo, zelo pomembna vpliva na videnje naših otrok, kaj to je odnos, ker se ga učijo, kje skozi naš partnerski odnos. In to bi oni več ali manjši meri, seveda, ponavljali, kopirali znotraj kasneje njihovih partnerskih odnosov. Izjemno pomembni smo v tem, koliko smo odgovorni, na kakšen način vlagamo in gradimo odnos.
SPEAKER_00:Umenjala si... Tudi trigiranje oziroma, ko se zgodi instantno nek tako močen odziv v telesu, da planeš. In seveda na drugi strani je ponovat isto. In se užge. Kako to presešti?
SPEAKER_02:To je najtežje, pravzaprav, ker taka ženka se sprostijo sketne, oni naši strahovi, nemoč, vse nekako kar imamo pod preprogo in en in drug, ker se je težko soočati s temi čustvi in zavrnitvami in potem seveda sprav ženske smo, večina ženske, bom rekla, smo zelo izmojstrila to, da iz preteklosti vrečamo sodaljnost, učitke. Ja, rečem, zakaj so zdaj ti očitki zanazaj samo prizadanajo njega, on je nemočen in potem se pasivno-agresivno dosti kad brani, ampak to je vse pač situacija, ker ne more biti zmagovalca na zdrav način, to je potem samo ti si mene prizadel, zdaj bom pa jaz tebe, zdaj bom pa jaz tebe in potem je to grozovita toksična spirala, ki gre dol v propad, v razpad, zaupanja, ljubezni, odnosa. In vsega tega, kar pač nas je sploh nekako združevalo, povdarjam, v dvojino, za katero apeliram, da bi bila čim bolj zdrava, čim bolj kvalitetna, čim bolj odgovorna, sodelujoča, da se počutimo v njej dovolj dobro in ok. In enkrat, ko prije do tega toksičnega odzivanja, to je ta segment, usva v peskovniku in mene boli, zelo tudi tebe bolelo. Ja, zelo, zelo prosim, da ne gremo v te maščevalne pohode, ampak pravzaprav se vseeno, če ne moremo, drugače na nek spoštljiv, dostojanstven način tudi razidamo. Včasih je v nekih zelo hudi toksičnosti, nesposobnosti komunikacije, niti ni več energije, volje, želje, je včasih tudi ločitev, rešitev. Za vsako ceno skupaj tiščati nekaj, kar ni zdravo ali je nasilniško ali je polno neke izpete, nekih izpetih želja, potreb, ki niso bile nekako uresničene, je potem samo maltretiranje in mrtvarjanje. Ampak jaz sem vseeno zagovornik tega, da vseeno lahko parda vse od sebe. neko obdobje, predlagam pol leta do eno leto, ne vidi dejansko, ali je še kaj substance za dovolj zdrav partnerski odnos, za katerega je treba pa delati. Jaz tukaj uporabljam zelo grozno slovensko besedo, fino je, da se zaveza, da je treba garat.
SPEAKER_01:In
SPEAKER_02:on me tako gleda včasih in zaka, haj, ta beseda se nekaj, ker ne znam drugače povedati, ker če ne bosta, se prehitro vrnemo v staljene toksične navade in rutino, ki smo jo toliko let zgradili in nam je normalno, nam je blizu, kakorkoli nas boli. Ma iz tega je ven treba iti z novimi znanji, s činami, to vaditi, da postane nov naš sistem medsebojnega približovanja komunikacij in tega plesa dveh.
SPEAKER_00:Milita, imam tudi eno vprašanje, ki ga je zastavil moj mož. Sicer ne v smislu tole vpraši, ampak vprašala sem ga, imaš kakšno vprašanje za mojo gostjo? In je rekel, daj vpraši, ali danes sploh še razmišljamo o dvojini oziroma o dvojini ali zgolj o jednini? V partnerskih odnosih razmišljamo o dvojini. Ok, ja, te, ki pridejo v svetovalnico. Jaz mislim, da je bilo tukaj mišljeno nasploh, če bi recimo, ker verjetno srečuješ ogromno število ljudi tudi izven svetovalnice, a bi rekla lahko, da smo... da raznamo razmišljati o dvojenju v smislu videti tudi drugega misli, tudi na drugega človeka in ne toliko poveličevati samo sebe, svojih potreb.
SPEAKER_02:Ja, zdaj, če to apelira na to instantno doživljanje kratkotrajnih užitkov, kratkotrajnih sreča, na kratkotrajnega nekega dopaminskega odziva, ki ga pa če dobimo, če ne drugega, ko po socialnem omrežju poskrolamo in že dobimo dopaminski odziv, ja, potem smo vsi postali neki res veliki individualisti in tudi seveda sodobna družba in pritiski nekako potrošništva nekako od nas želijo, da čim več se osredotočamo na sebe, da se nekako da mi veliko konzumiramo in na ta način pravzaprav se razkraja skozi neko, ampak to je drugo področje, dobra reči sociološko-politično manipulacijo, pač ta sebstvo tega, da jaz sem pomembna v sebi, seveda, ampak sem pa odgovorna, da spoštujem sočloveka in da ne želim drugemu slabo in v tem nekem egoističnem stanju pozabimo na to, da je sočlovek V odnosnosti bilo z koga srečamo na cesti, ne vem, v trgovini ali v nekih bolj intimnih družinskih ali prijateljskih odnosih in dinamikah, da pravzaprav smo odgovorni, da smo sočutni, prijazni, spoštljivi, ampak to je zdaj kontra temu, kar želi pač sodoben trend. razpadanja nuklearnega nekega zavezništva znotraj družinske celice, ker je lažno bilo dovati individualne posameznike kot neke nukleuse. Zdaj sem
SPEAKER_00:pomislila ob tem, ko sem te poslušala, ali je ravno to dostovanje na teh družbenih medijih tudi eden od razlogov za odtojitev med partnerjema, ker se pravzaprav zaklineta vsako svoj svet, ne?
SPEAKER_02:Ja, mene je zelo bolela izjava pred leti enega najstnika, občasno delam tudi z najstniki, ker to so vse eno mladi ljudi na poti v odraslost, ki je rekel, jaz se počutim tako samega, pa sem vprašala, ja kako, si mi razložil oči mami, pa brat, ste doma. Pa reku, ja, ampak oči je na računalniku, mami je na tablici, brat je zaprt v sobi in igra igrce. In jaz se počutim popolnoma sam. In mene je to tako zaboljeno. In seveda dosti krat, ja, hvala, poslušam zgodbe, kako pravzaprav imajo oba, in moški in ženski enaki smo tukaj, pravzaprav odnos, bom rekla, partnerski odnos z svojim zaslončkom. Kakšen zgled smo otrokom? In potem mi piskamo, vriskamo, da otroci pa preveč časa preživljajo na zaslonih, pa kake so vse nevarnosti, izjemno grozne so. Ampak mi smo zgled, ne pozabimo tega, mi smo zgled. Ja. Ja.
SPEAKER_00:Enako se dogaja, poriva voziček in gleda v telefon, sprehaja psa in gleda v telefon. Ne da sodi, ne, lahko je ravno tist trenutek dobila sporočilo muža, da bo zamudil na kosilo, a ne, sej ne vemo, ampak
SPEAKER_02:je
SPEAKER_00:izključitvi. Ker jaz
SPEAKER_02:rečem, če si ti v odnosu z telefonom, potem nimaš ne energije, ne volje, ne časa, dopaminski sistem je že skurjeno po pozornosti, smo jo že dobili. Zakaj bi jaz tebi zadajala moja pozornost, moj čas, mojo energijo, s tabo komunicirala, iskala kompromise, če imam jaz to vse že zadovoljeno z tem.
SPEAKER_00:Drži.
SPEAKER_02:Ja, jaz vseeno probam o tem in hvala za ta vprašanja, ozaveščati, na glas o tem govoriti. Čas jih je dovolj samo pol ure manj in pol ure več za partnera ali partnerko ali otroke ali pa enostavno tudi Se reči, nič, zdaj gledam pol ura v luft in je to tudi okej.
SPEAKER_00:Hvala za ta odgovor. Hvala za to vprašanje. Bili takaj, kakšen nasvet bi dala morda paru ali pa enemu v paru, ki se sprašuje, a je to to? A sva na koncu poti ali ima vaše kaj za naresti?
SPEAKER_02:Dajte se vsest. Dajte na list papirja, jaz sem old school. Dajte na list papirja. Piši, riši, kaj potrebuješ, če se ne moreš več. Kaj so neke tvoje želje in potrebe? Koliko časa si dala na dan na eden z drugega? Iščita neki skupni minimalni imenovalec. Za dobrovoljo, naklonjeno. Če to ni možno, poišči ta si strokovno pomoč, ki drži varen prostor, varen čas, zato da se sliši in enega in drugega. Recimo on meni razlaga svojo stisko, svoje frustracije ali to, kar se on občuti kot v partnerskem odnosu, da njega boli. Pravzaprav, ko meni razlaga, ona sliši. Ko ona meni razlaga, sliši on. Da jaz potem dosti krat prevaja moški in ženski kontekst vsebine. Dosti krat se izkaže, da pravzaprav pari o istej zadevi govorijo za naklonjenostjo, vendar en drugega ne razumeta in se gledate kot dva sovražnjaka. Jaz rečem dosti krat, če se abstrahiram te vajne okraske verbalne, vse, kar se vidi v istem, govorita in v bistvu govorita dobro in želita dobro in drugemu in jima pojasni, ki je sem to videla in se začnete tako gledati. A res? A res je to? A ti tako misliš? Ja, a ti tudi? Ja. In ti preboji so mi čudoviti. Meni mi ganjena postanem dosti krat in včasih treba tako malo. Da se pravzaprav znamo slišati in se počuti ceno videne in spoštovane, če pa ne gre. Če na eni strani, včasih na eni strani ni navoljene časa, mogoče je že nekdo drugi ogledan, bodva direktni, izpela se neka motivacija, potem... Tudi ni dovolj neke volje in želje in energije za reševanje oziroma postavljanje iz petega od tujenega partnerskega odnosa na neke bolj zdrave temelji, upoštevajočo sopreteklost, rutino, se navade, širšo družinsko sliko in dinamiko. Zaradi tega, če se povrnem na tisto izhodiščno začetno vprašanje ali popravljati ali pač pustiti, se rečem vedno... Mogoče, če je še dovolj motivacije in energije, dejte vse od sebe tistega poleta, eno leto recimo pod nekim strokovnim vodstvom in se potem odločajte ali nadaljevajte eno zdravo partnersko zgodbo, ni idealna, ni perfektna, ima je dovolj zdrava ali pa enostavno zaključite, vendar ostanete, če imate otroke, v dobrih, bom rekla, jaz temu rečem, poslovnih odnosih, kjer spoštljivo sodelujoče komunicirata vse, kar je pomembno za dobrobit otrok v dveh domovih. Tukaj sem zelo stroga in tečna in zahtevna. V mojih paru, kar nekateri ena Pobližna četrtina, koliko jih spremljam, vse dejansko na koncu odloči, ne moreva, se bova ločila, hvala za vse znanje, informacije, bova dobra starša, bova sodelovala, maj mi dva ne moreva več skupaj. Ok, to je njihovo odločitev, vsemi posledicami, ker jaz dosti krat povem, tudi če se odločite za odločitev, kakšne so posledice, to nisem tako, se odločim, pa bo. Veliko drugih stvari še potem v tem procesu želovanja, pridavanja in veliko traum, ki pravzaprav jih imamo potlačene še odprej, zanazaj ali odprejšnjih zvez, ki jih nismo predelali ali odnosa naših staršev. Temu se ne moramo te boličine izogniti, tudi če smo se... Odločili, da ne morem s to osebo več biti znotraj partnerskega odnosa in to tako črno-belo.
SPEAKER_00:Mislim, da si mi ravno kar dala idejo za novo tema podkesta.
SPEAKER_01:Čudovito,
SPEAKER_00:še zadnje vprešanje imam. Tudi to je enako kot pri vseh gostih. Če bi Melita lahko podoživela še en trenutek v svojem življenju? Kateri koli, v celoti tako kot je bil, kam bi
SPEAKER_02:šla? Ok, dobro. V Lucijo. Ko sem bila stara šest let, smo živeli v Luciji in sem svobodeno trok v tistih časih. Po cele dneve bila na igrišču in je bila mami na balkonu, tretjem nad stropjo. In ko je bilo že, ko je šlo solnce dol, v mojih časih so bile še soline tam, kjer je marina. In če sem na gugalnici dovolj visoko se guncala, ta adrenalin je zgledal že takrat malo prisoten, sem videla mami na balkoni in ko sem jo videla, sem videla, da je ura, da grem na večerjo. In to je bila taka svoboda. Jaz to pod svobodo potrebujem. Čitno. To me je zdaj prvo prišlo, ali pa, ko sem svobodna v morju, ko daleč plavam in nikjer nobenega ne vidim, ne slišim, zgolj sem ovo lovi okoli mene, to je ta moj pač, neko moje mesto varnosti, miru, ljubezni, da vse, točno tako kot je, je okej tukaj in sedaj.
SPEAKER_00:Najlepša hvala za odgovor in pogovor in za vse uporabne nasvete. Z veseljem. Hvala za
SPEAKER_02:povabilo. Hvaležna je za super istočnice in vsebine, na katere sem se lahko navezovala, da sem pač čim več svojih izkušenj in znanja dala.
SPEAKER_00:Hvala.
SPEAKER_02:Enako, hvaležna zelo.
