#50 (SLO): Od RNA do terapij: Jernej Ule o nevroznanosti, inovacijah in umetnosti raziskovanja

V tej epizodi ASEF podcasta gostimo prof. dr. Jerneja Uleta, vodilnega strokovnjaka na področju molekularne in nevroznanosti, direktorja centra UKDRI na King's College London in vodjo raziskovalnih skupin na Kemijskem inštitutu in inštitutu Francis Crick. 

Profesor Ule deli svojo akademsko pot, motivacijo za raziskovanje možganov in nevrodegenerativnih bolezni ter podrobno predstavi razvoj metode CLIP za preučevanje interakcij med proteini in RNA. Razpravlja o razlikah med akademsko kariero in industrijo, pomembnosti mentorstva in vodenja raziskovalnih skupin ter spregovori o novih terapevtskih pristopih za zdravljenje nevrodegenerativnih bolezni.

0:00 – Uvod in predstavitev Akademska pot ali industrija? Jernej Ule — pionir metod za preučevanje interakcij med proteini in RNA, med drugim metode CLIP.

1:19 – Motivacija za raziskovanje možganov Filozofski vplivi staršev, zgodnje zanimanje za zavest in delovanje možganov ter naključno srečanje z molekularno nevroznanostjo med študijem v Ljubljani.

3:31 – Kompleksnost nevrodegenerativnih bolezni Zakaj sodijo med najtežje bolezni za raziskovanje in zdravljenje ter kaj raziskovalca žene naprej tudi ob neuspehih.

6:13 – Akademska pot vs. Industrija Negotovost akademske kariere, finančne razlike in zakaj je kljub temu akademska pot za mnoge prava izbira.

8:23 – Razvoj metode CLIP Od doktorata na univerzi Rockefeller v New Yorku do razvoja prelomne metode za natančno mapiranje stikov med proteini in RNA.

15:31 – Odkritje interstaze Nov celični mehanizem, odkrit z metodo CLIP — kaj interstaza pomeni in zakaj je to odkritje pomembno za razumevanje celične biologije.

19:25 – Terapije za nevrodegenerativne bolezni Dolgoročni cilji na področju razvoja terapij za ALS in druge nevrodegenerativne bolezni, vključno s terapevtskimi pristopi na osnovi mehanizma interstaze.

23:15 – Vodenje raziskovalnih skupin Kako voditi tri razpršene ekipe hkrati — na King's College London, inštitutu Francis Crick in Kemijskem inštitutu v Ljubljani.

31:34 – Umetnost raziskovanja Umetnost in znanost — kako drugačen pogled pomaga pri raziskovanju ter razlike med različnimi akademskimi okolji.

39:17 – Nasveti za mlade raziskovalce Praktični nasveti za študente na začetku karierne poti pri odločitvi med akademijo in industrijo.

42:37 – Zaključek 

Pogovor je vodila Zara Bunc.

If you enjoyed this episode, share it with a friend, learn more about ASEF on our website and consider donating to support the ASEF's mission and programs!

Transcript

Zara Bunc: 0:03

[Uvod in predstavitev] Zara Bunc: Dobrodošli v novi epizodi ASEF podkasta. V tej sezoni raziskujemo eno najpomembnejših vprašanj za študente STEM področij. Akademska pot ali industrija? Kaj pomeni graditi kariero kot raziskovalec in kaj pomeni znanje prenesti v podjetje? V prvi epizodi se osredotočimo na akademsko pot. Z menoj je danes prof. dr. Jernej Ule, vodilni svetovni strokovnjak na področju molekularne in nevroznanosti, direktor centra UKDRI na King's College London in vodja raziskovalne skupine na Kemijskem inštitutu in Inštitutu Francis Crick. Prof. Uleta mnogi poznajo kot pionirja metod za preučevanje interakcij med proteini in RNA, med drugim tudi metode CLIP, ki je pomembno zaznamovala področje RNA biologije. Sem Zara Bunc, študentka biokemije in ASEF štipendistka 2025. Zame ima ta pogovor še poseben pomen, Jernej je bil namreč moj mentor na King's College v Londonu, kjer sem opravljala svoj ASEF raziskovalni obisk. Danes pa sem ga povabila, da bi skupaj raziskala njegovo pot, od Ljubljane do New Yorka in Londona, od temeljne znanosti do potencijalnih terapij, ter predvsem, kaj pomeni izbrati in vztrajati na akademski poti. Živjo Jernej in hvala, ker si vzel čas, a pogovar z nami.

Jernej Ule: 1:15

Jernej Ule: Ja, se zelo veselim, hvala za povabilo.

Zara Bunc: 1:19

Začnimo torej pri tvoji temeljni raziskovalni strasti. Kaj te je najprej spodbudilo za raziskovanje možganov in kaj te še danes, po vseh teh letih, motivira za preučevanje mehanizmov nevrodegeneracije?

Jernej Ule: 1:30

Možganov samih, pravzaprav čisto osnovno razumevanje, kdo sem, kdo smo, zakaj smo tukaj, in to mogoče delno tudi zaradi svojih staršev, ker so oba bolj humanista in predvsem oči me je zelo v to tako malo meditativne, budistične vode, ki so pa prav precej te literature, pa potem tudi precej o zavesti. In tako, da me je zanimalo to delovanje možgan, kot celota, kdo smo in kako se, zakaj se obnašamo, kot smo, zakaj se počutimo, kot smo. In tako, da ja mislim, kot najstnik te take stvari, kaj se še nekaj predvsem oblikuješ in odkrivaš, kaj stvari pomenijo in ko doživljaš, se mi zdi, da je to zelo veliko pomeni in se mi zdi, da sem nekaj hotev način najt, kako to na malo drugačen pristop razumeti, kot pa recimo moja dva starša, ki sta bila tako iz pristopa bila taka filozofskega in tako. In potem, čisto po naključju, sem tekom študija, ki sem najprej mislil bolj ekologijo , potem malo proti molekularni, šel na predavanje od enega Slovenca, Matija Paterlina, ki je v New York, v San Francisco in sem malo po študiju šel k njemu čez poletje, kot da sem bila take molekularne vode padl, nisem na začetku prav zelo možgan, ampak sem se pa zmej doželel, da bi zaprav lihtok z lahko se lotil z nekih novih zornih kotov, bolj celostnih, takih molekularnih, ampak da bi iz nekega novega pristopa lahko prišel k razumevanju celic in mrež v celicah in potem počasi razumevanje tudi, kako se med seboj povezujejo in tako. Tako da, ja, serijo na ključi, malo pliv od stažev, pliv od prijateljov, od vseh mogočeh smernic in knjig in tako, ja.

Zara Bunc: 3:31

[Kompleksnost nevrodegenerativnih bolezni] Zara Bunc: Same neurodegenerativne bolezni sodijo med najkompleksnejša in najtežje obolenje za raziskovanje in zdravljenje. Kaj pa tebe žene naprej tudi takrat, ko v bistvu rezultati niso taki, kot bi si želel?

Jernej Ule: 3:44

Najprej, bi rekel nevrodegenerativne bolezni, po eni strani so zelo, se človek sam jih še mogoče najbolj boji, da bi jih dobil tako bolezen. Vem, da je moja babi se zelo bala, ker ni imela kakšnih kakšnih zresnih boleznih bez meseca. Ja, kaj pa če imam že demenco. In se mi zdi, je to nekaj tazega, kar samega sebe malo skoraj zgubljaš. In se mi zdi, da je zapravi tudi nek proces staranja, ki se spreminjamo tekmo staranja, ki je čist običajen, ampak vsi to neke mere, čist patološke, ampak malo zgubljamo. Že jaz zagubljam spomin in si rečem, kaj sem našel pa zdaj iskati. To se dogaja običajno, se spreminjamo in tako. In poskušamo malo razumeti, zakaj se to spreminjamo, a je to običajno ali ne. Tako, da je mogoče to tudi nekaj taka stvar, ki me je zanimala zaradi razloga, ki je zelo podoben vsem ostalim. Po drugi strani pa tudi veliko, kaj me je zanimalo, tako celostno razumevanje celic, kako celice nekako lahko ohranjujejo svoje stanje ali pa se odločajo, da bodo to stanje spremenile. Ker večino, kar se razume, je trenutno v posameznih genih, v posameznih nekih poteh pred celici, ampak ko se celica kot celota spremeni in odloči in to, se mi je zdelo pa nekaj, kar predvsem preved neurodne generacije je veliko nekaj zelo pomembnega, ker je proces, ki poteka leta in leta in se začne v posameznih celicah in se potenovati širi počasi, čez možgane, čez različne vrste regije in tako in gre za neke vrste podirane ravnovešja. Tako, da me je zelo zanimalo ravnovesjev celic, tako čisto osnovnega vidika, kar gre, po mojem, pri zavesti in veliko drugih stvarih v možganih, tudi o tem, kako ravnavati ravnovesje ne na nivoju samo posamezne celice ali pa tudi posameznih možgan, ampak celega telesa in tudi družbe. Po mojem, zavest ni samo stvar posameznika, ampak je zelo neka taka reflektivna stvar. In tako da ja, sem mislil, da mogoče se iz teh stvari, ko se stvari malo podirajo, lahko tudi naučiš mar se kaj v sebi, čisto v snovi. Po drugi strani pa je tudi jansko neke vrste bolezni, ki se na sosed vseh dotikajo in kjer bi bil zelo vesel, če se lahko tudi kako prespeva izdravljanju in tudi načinu življenja, ki bi nam pomagal, da se premagajo ali pa zmanjšajo te bolezni.

Zara Bunc: 6:13

[Akademska pot vs. Industrija] Zara Bunc: Svoj pot si začel na Univerzi v Ljubljani in to pa doktoriral na Univerzi Rockefeller v New Yorku. Danes je trend, da se številni mladi po doktoratu odločajo tudi za industrijo. Akademska pot je pogosto taka negotova, pozicija je težko dobiti, finančna nagrada pa je pravilo ima tudi večje v industriji. Si sam že zgodaj vedel, da te zanima tako strogo akademska pot in kako si sam doživljal ta prehod?

Jernej Ule: 6:35

Prvi več so se stvari res malo spremenile glede tega, da ko sem jaz proti koncu 90-tih let iskol študi, ni bilo veliko priložnosti v industriji ali pa so bile mogoče zelo aplikativne, zelo tako, kjer nič sam imaš mogoče tako možnosti, da bi še odpiral nove poti, medtem ko zdaj pa v industriji je včasih celo več takih možnosti in več sredstev in tako. Tako da pa tudi več imaš teh malih podjetij, start-upov, kjer lahko malo tudi odkrivaš stvari, tako da bi vredno tudi sam, mogoče v zdaj trenutnem situaciji, drugači iskal in tako. Ampak takrat sem delal projekte izkušnje, ko sem bil v San Francisco, že tako mi je bilo pasalo to delati z Marsikom in po eni strani je bil to veliki izziv in tudi Marsike mi ni šlo, ampak po drugi strani pa to, da greš v neko okolje, kjer pride ljudje vse posod in tako, ja, zdaj, da te nekako vrnese to malo. Tako da, ja, sem se prijavljal vse posod, ni bilo tisto, da sem prav v New York hodil, pa zapravo skoraj New York je bilo tisto, kjer sem se bolj izogibal, kjer sem bolj šel v kajrat v naravi, pa bolj v malo mernem okolju in tako. Ampak malo poseri na ključi se je izgodilo, da je lih tisto okolje pa dejansko bilo zelo priplačno in eno, pa rej, sej nisem imel veliko možnosti. In sem bil tudi presenečen potem v New Yorku živeti, ker je zapravo predvsej človeško okolje, jaz sem eno goče srečal, da si zelo povezan s drugimi ljudmi, ker si malo stisnen skupaj, pa ljudje kljub temu, da nimaš veliko teh izkušenj izven mesta, si vsako stvari, kajšno malo oazico znotraj mesta, kjer ohrani neko malo rožico ali pa malo tako človeškost in je to tudi zanimiva izkušnja.

Zara Bunc: 8:23

[Razvoj metode CLIP] Zara Bunc: S svojim doktoratom si razvil metodo, ki omogoča natančno mapiranje stikov med proteini in RNA in zato te pogosto jo imenujo kar CLIP person, oziroma CLIP oseba. Kako je potem potekal razvoj te metode, CLIP, kako si prišel do ideje, zanjo in kako nasplošno v bistvu nastajajo tvoje raziskovalne ideje, se ti zdi, da ti je pri tem pomagala tudi mogoče sama izkušnja v New Yorku in tisto okolje?

Jernej Ule: 8:47

Ja, jaz vedno, nas je tudi rekel to, kdaj sem bil samo jaz, ki sem to razvijal in ideja je bila v zraku, je pa res, da sem se med samega imena metode spomnil in se mi zdi prav hecna tudi ta zgodbica, ampak, da začnem od začetka, takrat je bilo v to obdobje, ko se je genom človeka sekveniral in ko sem je začenil doktorat, sem začel zelo v takem biokemijskem laboratoriju, ki je bil tudi povezan z nekim znanjem, ker sem jih dobil že tekom diplome, tako da sem lahko mečkrat bolj imel in sam sigurnosti, da bom lahko nekaj naredil in prispeval, po drugi strani pa tudi v ta laboratorij, kjer sem delal, imel občutek, da se splača vame vložitka in energija, pa me malo nekaj navči, da nisem čisto od ničesar začel, ampak, potem, ko sem tem delal v laboratoriju, pravzaprav sem eno leto pa pol tem prvim laboratorijom prednjem sem zamenjal, bil sem že marsikaj ideje imel, sem se z nekim drugim laboratorijem povezal, začel nek svoj projekt in tako, ampak med tem se je pa človeški genom sekveniral in se je skazalo, da bo, jaz sem takrat na proteinskem nivoju delal, ampak se je skazalo, da bo pa zdaj na podlagi te genomske sekvencije se lahko veliko napredovalo s tem, da študiramo zaporedje nukleinskih kislin, pa obmnašanje, pa jih sekveniramo in tako in se je že nekaj zvalo, da se bo tem lahko hitreje razvijalo, mislim, tudi nekaj predavanja slišal, uh, ljudje delajo nekaj mikroreit, tako nekaj čistonava stvar in nekaj sem pogruntil, da se z tega celostnega nivoja se bo letno hitreje napredovali in če bomo lahko nekaj te celišne mreže delali na nivoju nukleinskih kislin, bomo mogoče od tistih letih, ki prihajajo, več teh sistemskih stvari pogruntali. In tako, da sem se pa malo pogovarjal s drugimi prijatelji in Lišje je bil en moj dober kolega v tem laboratoriju, v kateri sem pa šel, ki mi je tudi povedal interno, da se delih razvija nekaj tehničnega, nekaj polzdok poslušalcev. in tako še nekaj narediti, kjer bi lahko te stike med protein in RNA izolirali in tako. In tudi ta šef laboratorija imel neko predavanje, ki mi je bil veliko všeč kot oseba in tako. Tako da je hvala Bogu v teh ameriških programih in marsikaterijh je tako, da se lahko še po dveh letih doktorata premestoš, pa greš to gam delati. Jaz sem bil v te kateri že skoraj dve leti noter. Med tem, ko recimo v Angliji je tako, da celotni doktorat tri leta večinoma traja. In jaz, ko sem delal doktorat, moja univerza je bila najbolj ekstremna, da je bilo povprečje doktorata sedem let. Nekateri moji sošolci so že deset let delali doktorat. In je to tako, da finančno ni se omejen, imaš svoj lastno fellowship, ki ni časovno omejena, tako da lahko celo življenje delajo doktorat, če želiš. No, ben ni takrat prosto zelo v silu ljudi. Pol se je mečken poskušal, da bi tako na pet let, mislim, da sem jaz, ko sem doktoriral, pa ti konco je bilo že tako proti šest let, povprečje. Ampak vse eno, ta klima je bila zelo fajn, ker smo pal tudi študentje med sabe zelo dobro poznali, smo imeli svoje letnje nekaj v skor neke vrste retreati, kaj moraš pošli. In smo si lahko na svet dajeli, čez ni bilo tista stvar, za katero bi mogli prav zelo skrbeti. In zato smo res tako pal lahko spremljali, okej, kje so res tiste priložnosti? In študent je bil skoraj od nas pričakovan, da mora mi tisto vlogo igrati, da pre nove priložnosti odpiramo, nove povezave med področji, med laboratori in tako. Tako da, zato je bila težka odločitev zamenjati, ker sem bih že toliko votor inložil nekaj drugega. Pa je bilo fajn, da sem jel in z vsebnih njih razlogov in z vsega, kar se dogajajo in tako, in pa še malo projekte, z gledu za njim, da sem se rekel, jaja, bom jaz to poskušal, ne, začeli odlično. No in ta povzor, ko je začel, je prvzaprav začel na neki tehniki, ker se je bilo delalo originalno z očiščenimi proteini, ne iz celic, pa je to poskušal prenesti od celice in malo začenjil. Njegove podatke so ogledali, da bi potencialno lahko stvar delovala, ampak še ni bilo čist jasno, bi to res delovalo. In tako, da sem njih tako lahko prišel, da je bila že malo postelana pod, da me je on tudi lahko navčil neke ključne stvari, imel že neke reagente in tako, ne imel nabene stvari spisane, ampak imel sem neko ključne dele že tam. Kod je bil rekel, nisem bil jaz tisti, kar sem vse sam pogruntal, pa tiste konceptualne ideje, zato so pa tudi na članku kljub temu, da sem vse jaz naredil, je on kot prvi avtor, pa je tudi napisano, da je imel on tiste konceptualne ideje za klip, ampak pa je res tudi tudi metoda bila izpeljana, da so bodo podatke narejene, da je bilo prepričljivo, pa da smo iz tega neke nove vloge proteina pogruntali, to je bilo pa vse nekaj na moja stvar in je bilo to zelo, zelo fajn, zelo zanimivo delati. In potem sem enkrat imel predstavitev pred laboratorijem in sem tisto pet minut pred predstavitev sem se spomnil, kajči mu ti je rekel klip, zato ker je tehnika na tem, da po eni strani moraš najprej crosslinkati, da protein vežeš na rna in to je nekaj vseh kot bi z nekim kliparjem ga prepel, potem rna razrežeš, kaj tudi lahko rečeš, da razrežeš clipping po angliško in nekaj tak termin, kaj paša metodi precej dober in so vsi rekel, ja, seveda, zakaj pa nismo se že prej spomnili. In to sem bil prav ponosen tisti, kaj sem bil še tisti na začetku kot študent in to. Pa ko glavnem, serija na ključi, veliko ljudi je prispevalo in je bilo že to podobne vrste tehnik prej, samo brez, da bi se res sekveniralo rna, so nekako že ljudje poskušali, je bilo jasno, da nekaj tazga rabimo in tako. In ampak je res pol, kaj je pa stvar ratala in smo objavili in smo potem naprej čez leta več naprej razvijali, računalniško analize dal zraben, je to res ostalo zelo uporabno in veliko, skoro vsi laboratori na področju so zdaj to začeli vzpostavljati, marsikoma se jaz pomagal in tako, tako da mi je bilo to res kar velika izkušnja, prej nisem imel, začel sem iz nič, pošel v neke Slovenije in oben nisem mislil, da bi kaj posebenega pričakoval, tebe niti sam nisem pričakoval, pa pa ne nadamo, postaneš koristen tudi drugim in tako. In tako da ja, res se mi je prijel malo to, aha, to je pa ta klip poseba, ne. In sicer mogoče zdaj ne več tako v zadnjih letih, ker zdaj se že, metoda je že tako splošna, da se se tako ne pomišlja več o tem, iz kje je prišla, ampak mi je to koristilo, takrat, ker sem se potem začel naprej vsem osvojiti, ko sem šel naprej v Cambridge in to, da so mi tudi ljudje prepoznali, aha, jaz sem pa nekaj naredil koristnega, ne. In potem se lahko še naprej izvijalo.

Zara Bunc: 15:31

[Odkritje interstaze] Zara Bunc: Z uporabo te metode ste nedavno v reviji Nature objavili članek o novem celičnem mehanizmu, interstaza. Lahko poslušalcem na razumljiv način pojasniš, kaj interstaza pomeni in zakaj je to odkritje pomembno?

Jernej Ule: 15:43

Zaseljem. To sem tudi imel že v oktobru na radio, imel kratko oddajo o tem. Začelo se je s tem, da smo zapravo pozovali podatke o to tehnike klip nekih proteinov, ki so se vezali na zelo nenavaden del na teh molekulah hrna, ker ni bilo smiselno gledati to, kaj se je vedlo v teh proteinih. Brozmo se več let smo to študirali, kaj se tam dogaja, poskušali delati poskusje, ker bi to preprečni, to vezavo in tako, ampak ne. Način, kaj smo primišljali v njihovi funkci, za katere se ve, kaj v glavnem govorcu je splicing, izrazovanje enkronov in eksonov in tako. V tem nekako nismo mogli nekaj povezave najti. Ampak je zdaj jaz, ko je en doktorant porabil prve tri leta svojega doktorata, da je poskušal nekaj pogruntati, kar ni šlo. No in potem nekje proti koncu tretjega leta se je pogovarjala z en drugim doktorantom, ki sta obaljila zelo brihtne glave in sta rekla, da bom bi začetnik bil tak spristop, ki sta reče, sintezni, sintezna biologija, ne, da bi samo poskušal gledati, kaj se dogaja z molekoljami v celici, v zopščanjenji molekoli, ampak narediš nek sistem, ki jo ti lahko zdaj naključno začenješ mutacije vnašati notri v RNA molekole in na ta način, da to lahko narediš, kot da produciraš hrati na tisoč ali sto tisoč različnih molekol, potem pa meriš, kako se spremenjajo stvari v teh molekolah, kako se pojavljajo te mutacije notri. In on je to neko, ko je z tega nek tak, sem reče, masovni reporter naredil. Je veliko informacij vendobil in potem se je izkazali z teh informacij, ko smo leh iz funkcije gledali, da kaj je vloga teh zaporedij, ki so bile tam v teh molekolah, ki so se vezali na naše proteine in tako. Zaglavno najprej smo imeli neko pasko, ki je prišla iz teh podatkov, ki se zdaj že nalagajo, ki niso samo iz naše skupine, ampak so javno dostopni. Potem dolg časa na tem usrediš in potem narediš nek poskus, ki je čist iz druge smeri prišel, da je pokazal, da je to pomembno. Potem smo mogli pa razumeti, kaj pa je skupnega z vsem tem, kaj je tukaj nek proces. In tukaj je prišlo do te interstaze. Smo začeli razmišljati, da je tukaj za neko zanko, povratno zanko, kjer se proteini lahko nekako regulirajo svoje laste, rna, molekule. Kaj je bilo pa, zakaj je to prišlo pa do Nature, zakaj je bilo to neko nekaj novega, je pa to, da ne gre tukaj za neko linarno pot, kjer skoro vsa biologija, ki se študira, je tako, da imaš povratne zanke ali pa poti, signalnja, pa tako, ki so relativno linarne. Imaš en protein, pa puščico, pa drug protein, pa ali ga blokira, ali ga aktivira, ampak v glavnem gre zmeriti tako, da ga štenga dodruzga. Ampak to se pa dokaja v nečemu kase, če kondenzati, ali pa tudi lahko če te kočinske kapljice v cericah, kjer se pa veliko različnih proteinov in veliko različnih rna skupaj izdružuje v take kondenzate. In kljub temu, da so te kondenzati zelo dinamični in niso zelo selektivni, se pokaže, da vsem lahko ta povratna zanka deluje tam notri, ampak na nek kolektiven način. Veliko proteinov in veliko različnih rnajo lahko skupaj en druzga uregulira. Seveda pa to obmogoča čisto nove priložnosti ravnotežja v celici in zato je bilo meni to tako zanimivo. Zato me izmeri zanima, kako celi se ravnavajo svoje rtevne želje neko bolj celostno, ne samo vsaka molekula zase. Ker se zdaj lahko ogromno različnih funkcij v celi koordinira, skrati. Pa za vsemi proteiniki, ki ima neke skupne lastnosti in se skupaj lahko dinamično organizirajo.

Zara Bunc: 19:25

Pred časom je bila v medijih zelo odmevna tudi terapija za Huntingtonovo bolezen, razvita na University College London, ki naj bi zmanjšila napredovanje Huntingtonove bolezni za 75% v roku 36 mesecev. [Terapije za nevrodegenerativne bolezni] Zara Bunc: Verjetno je tudi tvoj dogoročni cilj razvoja terapij za neurodegenerativne bolezni morda tudi na osnovi mehanizma interstaze, na primer za ALS, katerim se intenzivno ukvarjate?

Jernej Ule: 19:46

Vsekakor, ja. Moram tudi reči, da mislim, da ta terapija za handiktonovo ni bila na koncu pol sprejeta po FDA in tako dalje, da je bila delovsko uvedena v klinično prakso, ker vseeno ni bilo dovolj močno vplevo. Tudi terapije so izredno drage za te molekole mirana, predvsem pri odraslih, ki rabiš večjo koncentracijo in tako. Ampak vsekakor je zelo pomembno iz samega principa, da se to zgleda potencijalno dobro, ker se s tem naprej dela in dela in se bo veliko boljše pristopi našli. Vsekakor pa in sam in sodelujem z ljudmi, kjer te uvide, predvsem z tehnike klip, ker, kot praviš, to je moja osnova in to, ki ima največ unikatnih pristopov in lahko doprinesem do področja, se izkaže s tem, ko vemo, kam se proteini vežejo, predvsem veliko teh proteinov, ki se veže na rna, je vdelženo v neurodegeneracijo. In poskušamo zdaj, pogovorim, da če ima nekdo mutacije v tem proteinu, kako zdaj to te napake, ki se pojavljajo v proteinu, lahko na nek način poskušamo zaost preprečevati ali pa omogočati proteinu, da se spopade. Ker prednost teh bolezni pa je to, da si ti velik del življenja bil popolnoma brez problemov. V pomeni kljub temu, da imaš brezno neke genetske težnje pred tem, pred neurodegeneracijo, to niso zelo močne napake. In zato telo ima sposobnost, da lahko vsem nekako ohrani ravnovesja. Ano in glavno, zdaj smo pogruntali, da veliko krat so te renamolekole, na katere se proteine vežejo, tiste, ki omogočajo to ravnovesje in lahko kljubujejo temu, da imajo mogoče proteini v sebi neke malinkosti, neke male mutacije, ki niso čist idealna funkcija, ampak lahko renamolekole, na katere se proteine vežejo, zaznajo to in se tem počutijo. smo prilagajajo. Delno preko tega, da to neke vrste povratne zanke tvorijo, ki se lahko prilagajo, imajo različne modelovanje ali pa v količini proteina. Delno pa tudi s tem, samo da se vežejo na protein, že ga ohranijo nekaj zravi obliki, strukturi in funkcij. Zdaj, v kratkem bo prišel članek ven, sodelavci, ki so tudi pokazali, da samo, če te RNA sekvence dodajaš v preklinične modele bolezni, lahko precej dobro kljubuješ temo procesu ono degeneracije. Tako da v principu Huntingtonove je tako, da preprečujejo, da bi se neka RNA, ki je imela preveč v sebi takih ponovitev sekvenc, da bi še ta RNA preveč izražala, ker v tistem primeru njenoj izražanja je v proteine nikoristno, ker postajajo neki toksični proteini, ki imajo preveč podvojitev. V drugih primerjih je pa RNA sama tista, ki pa zapravo lahko kljubuje proces obolezni in može to RNA dodajati nazaj. Z tem, ko razumemo proces, lahko vidimo, kjer je veste RNA, kako jo lahko sklaminjamo. Tako da precej te RNA tehnologije so tiste, kjer trenutno največje pa genjske tehnologije. Poskušamo genjske terapije privspevati, kar največ tega molekularnega vidika lahko. Delamo pa, začenjamo pa tudi zdaj vedno več teh skrinjegov malih molekul. Če bi pa našel kakšno malo molekulo, ki deluje za neurodegeneracijo, bi bilo pa to idealno, ker je to pol dostopno, veliko cenejše in bolj splošno. Tako da tudi tukaj se veliko napreduje na področju. Nekaj takih molekul je, ampak niso zaenkrat tako zločinkovite.

Zara Bunc: 23:15

[Vodenje raziskovalnih skupin] Zara Bunc: Danes pa tudi vodiš in uskljajuješ kar tri raziskovalne skupine. Osnovo na King's College London imaš pa tudi satelitne skupine na Inštitutu Francis Crick in na Kemijskem inštitutu v Ljubljani. Kako sam pristopaš k vodenju tako razprašenih ekip in kakšno so tvoja temeljna načela pri delu z ljudmi in nenazadnje tudi z novimi neizkušenimi študenti?

Jernej Ule: 23:34

No super. Delno imaš sama izkušnje, ker si bila na King's in tudi danes smo bili na predstavitvi tukaj v Ljubljani. In v glavnem skupina ni tako velika. Vsi skupaj nas je zdaj trenutno, če se ne motim, 16-17. Mislim, da se je okrog osamu na King'su, šterjo v Ljubljani, tri do šterjo na Cricku. In tako da je to taka velikost, ki je precej običajna za neko skupino molekularno pri mojih letih, ko sem jako počasih radil momente. Zdaj smo lih na tem, da se vse stvari združujejo in da lahko iz teh molekularnih principov, ki smo jih razvil skozi leta, začnemo delati na modelih bolezni in iskati možnosti teh principov, kako bi ta proces bolezni zaustavljali in tako. Ampak ja, re pa, sem pa mogoče tukaj res unikaten, da tako skupino oblikujem na treh lokacijah. Ampak predvsem bi rekel, da je to iz dveh razlogov. Prvič zato, ker delam na takem področju, ki ni še je trenutno neko priznano področje, ampak je med različnimi priznani področji. Povezujemo po eni strani dočernalniško biologijo, take sistemske maritve, zelo zahtevno celično biologijo in modelirane bolezni in še biokemijo in stvari, kjer poskušaš molekularno razdelati stvari. Tako da po navadi je se ljudje pravneno. En tehnični pristop fokusira, jaz pa moram kaj predvsem različnih stvari združevati skupaj, kar se mi zdi, da predvsem za take neurodenirativne bolezni pomembno. Delno pa zato, ker jaz hočem celostno razumeti stvari, imam hoče med samo en pristop. Kar me je pa zapravo en učitelj slikarstva že nekako mi pokazal, ko sem bil širnajstnik, ko smo delali v srednji šoli, sem en tečajšo, nas je malo učil slikanja, predvsem renesančnega in pokazal, kako narišeš, če bi že čel z enim kotom slike, pa se tam zelo znotraj vrgo v podrobnosti in kako narišeš, če stanelo poskušaš slikat celoto in greš v plasteh in tako, in tem, ko vidiš razliko, potem si čutim, wow, to je pa res. Ta celostni pristop ti je da veliko bolj nekako umetnostni, ja, veliko več vem, stopi v stvari. In tako, da sem pa vzmerj mislil, aha, ta pristop je skočen kar kosel v tem življenju. Delno pa to zatega, ker to povezava v Sloveniji, smo začeli že od vsega začetka, ker jaz sem zelo šibak v računalniško in zaprav začetka, ko sem začel doktorat, mi je moj brat pisal v računalniške programe. On je prvih dveh član, ki jih naredil so bio informatiko, čeprav on je sam matematik, ekonomist, ampak me je zelo koristil takrat, da sem se pa leh toliko znal in kako neko pogovarja z nekom, ki zna računalništvo, da sem pa zmerj nekoga najdel. In potem, ko sem v Cambridgeu začel, sem se povezal tukaj v Sloveniji, predvsem za skupino Tomaža Curka in sodelavci, Gregor Rot in tako, in oni smo zelo skupaj pa sodelovali, da smo lahko te podatke analizirali skupaj, v tem sem sodeloval za družbo Ganjalis, in potem nekako preko Ganjalisa je bil en njihov bilši član, ki je nekako vedno bolj sodeloval z mano, in preko njega smo pa kar začeli, on še eno poznal tukaj Slovenko Klaro, ki je zdaj ključna bio informatika tukaj, in sem takrat Brexit se zgodil, in mi je šlo na nos, in sem rekel, neč, bom jaz tole ... Poskušal pa normalno v Sloveniji sodelovanje, prekjerci. Sem mislil, kaj bi ti evropske finance samo v Anglijo nosil, če imam tako dobre sodelovce v Sloveniji. Kod smo pal ta RC grant skupno prijavili v Sloveniji. In pal sem vedel, kako super tukaj se da delati in kako je fajno vzdušje in kako so ljudje. In zdaj ta slovenska skupina vedno bolj ima različne, mislim, da v laboratoriji ima različne skupine, se delimo tukaj zdaj s tremi in drugimi skupinami, ki so, jaz delujem s šterimi ljudmi, pal stari ljudje delujejo z drugimi, ukvir od drugih skupin, ampak smo vsi povezani na nek način z nekimi tehnikami, ki nas vse zanima. In tako, da ta laboratorij je fajn, ker zapravo so ljudje sami predvsej zelo samostojni. Prav podvodja, in jaz sem v Londonu in drugi, Mihaj je v Nemči primarno, oba dva pa predvsej časa tukaj, kukar se le da, pa pa še en Walter, ki je tudi z Nemčje prišel, ki je zelo izkušen. In tako, da je predvsej izkušen iz tujine se zbralo, tudi ljudje kot smo Neža, ki jo poznaš, ki je v Angliji doktorirala. Tako, da je dovolj kritične mase znanja, da ljudje zelo organizirajo dober in se prinašajo do znanja in ne rabijo nekoga, da bi jih prav vodu, je tako, lokalno. Stvar, kam funccionira in to na meni presenečen je, da taka skupina lahko včasih še bolj ustvarjalna, pa še bolj nekako dogoročno vizijo in se lahko učim, jaz tudi tukaj. Ampak v celem ta del bolj rečonalniških, simtezne biologije, takih bolj zahtevnih molekularnih pristopov, to zdaj lahko v Sloveniji razvijamo predvsej dogoročno in zelo dopolnjuje. Vedete, ko v Londonu, zakaj sem še zmeril malo na dveh koncih, je zato, ker prej smo imeli laboratorije v Crick institutu, celotni, kjer pa imaš omejeno dobo, koliko si lahko notri, je pa super institut in zredno dobro upremljen. Kod da zdaj imam še malo zadnje ljudi v Cricku še do naslednjega leta lahko, ker nam zelo koristi v tem prehodnem obdobju, prednje na Kingsu, vse je vzpostavljeno, ker je naš glavni laboratorij, imamo vsem tem še predvsej sodelavcev in veliko tehnologij, ki so še kaj koristne, in tako da nam je zelo koristno, da imamo še tem malo, ampak mogoče je to še malo prehodno stanje, lahko da bomo naprej samo Kings in Ljubljana, ampak vsekako bi lahko bilo to Ljubljani naprej in tudi je možnost celotno, da se še preselimo v Ljubljano, ampak vizija je, da bi tukaj, ker ta skupina lepo tekla naprej. Ljudje so vedno bolj samostojni in bojo sami svoje financije lahko prevzima veliko.

Zara Bunc: 29:35

Ja, saj v bistvu na ta način lahko navežem, ker že skoraj je četrt stoletja let je živiš v tujini, kaj se ti pa je zdelo takrat v tistem trenutku, ključna razlika med raziskovalnim okoljem v Londonu in Sloveniji, kaj je bil glavni razlog, da si se takrat primarno odločil za dogoročno kariero v Združenem kraljestvu?

Jernej Ule: 29:51

No, najprej sem v New York šel, seveda, in to tudi zatem, ker sem užival v tem, da si v nekem novem okolju in če sem že imel priložnost, je bil takrat ta pravi korak. In potem sem pa vsekakor videl, malo sem gledal v Ameriki, če bi kaj bilo, ampak se nisem zelo trudil, ker prvič se mi zdi, da je Evropa takrat si že čutil bližje mojim vrednotam in na mojem načinu življenja. Malo se je že Amerika v to smer, kjer je zdaj, kjer je res kriza, se takrat premikala. Še prav, jaz razmišljam optimistično, da se bo malo vrnila nazaj, da je zdaj ekstremni. Ampak predvsem to, ker sem dejansko hotel biti bližje tudi staršem in Sloveniji, ker imam veliko tukaj glavnih prijateljev in ja, tudi, ne vem, vrtak recimo, ki ga imam pri mami, ker sem ga že od malih nog jaz čuval in to in mi stale napomene to, da je po mlade pridem, pa ga malo prištiham, pa malo posejem, take stvari, ker tukaj imam že, se mi zdi, taki kornin tukaj, pa tudi, recimo, s mojimi starimi starši, ki so, takrat, ker sem šel vhodil v New York, smo bili še zelo povezani. Zdej, da me je zelo v te stvari, v naravi, v vedu in tako. In skoraj se mi je malo obljubil, da bom zmeril malo povezave tukaj v hranju, ker sem, tudi njim je bilo veliko pomenilo to, da tukaj neko znanje se, oni vem, ker njihova generacija je tako ložila v Slovenijo, so res tisto nekako med vojno in po vojni imeli ogromno, ja, ni bilo lahko, ne, si predstavljaš. In malo sem ta, to njihovo noto je tudi meni malo stala, se mi zdi.

Zara Bunc: 31:34

[Umetnost raziskovanja] Jernej Ule: Kot si že omenil, da ti je zelo blizu umetnost, bi lahko rekel, da ti prav ta drugačen, mogoče manj tehničen pogled, torej pomaga pri raziskovanju in ali mora biti dober znanstvenik na nek način tudi umetnik?

Jernej Ule: 31:46

Zanimiva. Prvič ne bi rekel, da sem umetnik in zelo cenim umetnost, meni se zdi, da so umetniki bolj genjalci, kot smo znanstveniki, pa, no, saj za mene tisti ljudje, ki bi rekel, če bi jaz hotel nekoga sreča do preteklosti, pa to, to bili vsi umetniki. Ampak sam pa nisem zrastel v takem okolju, v družini, ki bi mogoče mi, ki bi bili tokup dan z ljudmi, ki bi mi lahko nekoliko že od začetka pomagali, da se v umetnosti razvijam, ampak tako, da to zelo cenim, sam pa nisem lahko tako talenteran v tem, ne. Ampak tako, da je bilo v tem, da nekaj ti umetnost da to celostno podobo na svet, na zaznavanje. In da če to ceniš, pa ti mogoče to koristi, ko se otevaš drugih stvari. Da ljudje smo nekako po eni strani zelo mogoče, imamo sposobnost se zelo hitro v eniko stvar fokusirati, potem čisto noter delati. Po drugi strani pa smo tudi sposobni tega videti vse. Vse imamo možnosti. Nekako mi preiznanosti je treba malo oboje. Da bih malo manjorerat in tako. In tako, da mi je barjetno koristi to, da imam leto umetnost. Po drugi strani pa predvsem mi koristi je predtem, da se lahko malo stopi strano do te znanosti, da imaš nekaj drugega v sebi še. Da čist ne pravzame, ker je to tudi pa tako postane lahko včasih malo preveč intenzivno.

Zara Bunc: 33:11

Kako pa recimo veš, kdaj pri nekem raziskovalnem vprašanju oziroma problemu vstrajati in ga razvijati naprej - pogosto si postavljen pred neko odločitev, kako interpretirati neke rezultate, v katero smer nadaljevati. Se ti zdi, da gre tukaj bolj za znanje, intuicijo, kombinacijo obojega ali kaj drugega?

Jernej Ule: 33:27

Zdaj, kot da predvsem, moj način je zelo tako, da nočem preveč močno sam usmerjati. Taklo izkušnje sem videl, kada sem to poskušal, kada sem jo občutek ali pa tudi po navadi, kada se zelo sam usmeriš, nekaj, kada se zelo sam aktiviraš predvečjem, je to povezano s tem, da si malo pod stresom, da moraš nekaj hitro objaviti za to, kar moraš nek grant prijaviti, ali imaš občutek privatirane odgovornosti do ljudi, s katerimi delaš in da smo nekaj, ko sem začel jaz v laboratoriju v Cambridge-u nekje početrtem letu, še zmeni, nismo imeli nobenega konkretnega članka, dve delo tako, kot nokončanega in tam nekje, tudi veš, začinjejo te malo, možeš že pisati nekaj poročila o tem, kako ti gre, že malo te začinje ocenjeva, ta boš lahko še nadaljeval in tako, in tako, da je bilo že kaj predvsem stresa, tako je bilo kaj tehko obdobje in sem se predvsem bolj aktiviral, no, seveda od začetka sem jaz pravzaprav, ko sem začel v laboratoriju, sem bil zelo aktiven pred tem, da sem sam poskusil delo skupaj s študenti, ne značil, da sem sem enega študenta, ali še enega, ampak glavno, da sem zelo, zelo veliko naredil skupaj z njimi, pa jim zelo tako pod prstem pomagal in to, ne tako, da bi bil agresivno, ampak da sem bil zelo proaktivan pred tem, ne. In nekako pal, ko sem imel že nekaj skupino štirih, petih ljudi, se mi zdi, da sem malo že preveč pretiral pred tem in mi je bolj en pozdok, se je vse razumelo in rekel enkrat, dej, vedi malo na počitnice, ne bo nič problema, če se malo napostiš za nekaj časa in ti kar zaupaj, ker mi mislim, da smo zdaj že toliko, ki vemo, zakaj gre, imamo že dobre ideje, da se bojo stvari lepo odvile naprej, ni treba toliko za vsako stvar paziti in tako, ne. In sem dejansko takrat, mi je to pasalo, da mi je to povedal, ker sem tudi sam imel potrebo v tem, da malo, sem rabil počitnice, sem rabil malo časa in on tako dobro me začutil, sva bolj dobra prijateljstva zdaj skupin na počitnice hodimo. In je dejansko rabiš čas in nekoga ti da malo tako feedback, ampak večinoma je to v znanosti, da se pal, ko rasteš, možeš na pravem trenutku znati s malo stran stopati, da ti ne pomenijo preveč stvari in tako, ker delaš z ljudmi, ki so tudi sami zelo pametni in ga znajo, časih boš razdelat stvari in tako in da tudi, če niščiš siguren, kako to bo, časih malo prepustiš ljudem. Ampak seveda, da se veliko pogovarjaš, da to se tudi sporgledaj tega, jaz obikman to, da če nisem čist siguren, kam pa to be, pa porečam, kaj praviš, kaj misliš, da bi to šlo. In seveda, ni ti nora, da neko odločitev rečemo, ampak da se malo vsi vemo, da smo, da vemo, kje so tiste ključne vprašanje ali pa ker sploh še ne vemo, kaj bo vprašanje in da nekaj to skupaj iščemo, ker če si to nekaj malo razporediš, da ni samo ena vseba odgovorna za takre odločitve pa neko usmerjanje pa vprašanja, ki jih počnemo seveževati, bo ponavadi, saj v mojih izkušnjah, se stvar razvila do konca, ker bo odgovornost tudi za te stvari malo razprašena med njim, če se pokrijemo med sabo, da njih vse nameni, ker potem, vse kot prej, kajšna nepredvidljiva stvar pride, pa nekdo more končati pa to in potem, če ni dovolj razprašeno med ljudmi znanje in odgovornost, potem včasih jaz ne morem tega do konca spelati in se ne konča in tako, kot da ja, recimo izkušen vidim, da za take vrste dela, ki jo delamo, je treba čim bolj dotiča sočas, pa ljudem možnost, da se sami razvijajo, pa navčijo svoje ideje, tako kot sem tudi jaz sam, ko sem začel, sem bil v takem okolju.

Zara Bunc: 37:10

Če pogledaš mesto nazaj na svojo pot, katera tvoja lastnost ali pa motiv sta bila ključna za tvoj uspeh?

Jernej Ule: 37:17

Bolj ključni so bili ljudje, s katerimi sem jaz delal. Ena oseba, ki je bila posebej ključna je bila Anica Petrlin, ki je bila moja mentorica za diplomo. In res sem bil takrat, da sem bil zelo takolj, nisem imel prav zelo veliko jasnih usmerenjstv, kaj bi delal in tudi nisem imel zelo veliko verja v to, da sem jaz kaj prav zelo sposoben za kaj. In tudi, ko sem začel diplomo delati, mi je šlo vse na robe, kar se dada. In sem tudi, ne vem, enkrat sem en en cime pam pustil iz mažzovalnika in marsik do posem tem, kar sem jaz naredil. bi rekel, pa dejno, a ti nisi zamolekolarna. In res, vreteno nisem bil na tisti stopni. In v tem kohanicu je bila poseba, ko ona je samo tišto, da smo se z njimi ve stvari pogovarjali, pa da videla, da meni te stvari zanimajo, to je bilo vse, kar je bilo važno. Sleko prej je rekla, boš ti že nekam prišel. In ta način mentoriranja, sem imel take mentore v glavnem, ki ti dajo tisto za razmišljati, da vidijo, da lahko nekam greš, ampak zdaj kako hitro pa do tam tja prideš in kakšne vrste stvari ti vse spodpridejo napot, pa ni to ključno. In verjetno, do neke mere, imam jaz tudi tako malo v tem skupno, da tudi sam, če me nekaj zagrabi, pa me zanima, se ne bom preveč razočaral, če moram fula njih stvari prej narediti, pa napak in vsega tega, če še zmeri vem, da mogoče sem nekaj napoti pred tem. Tako da ja, mislim, da sem imel taki ljudi, ki so me pred tem upotopiral, to je bilo najbolj ključno, pa mogoče tudi to, da sem že od staršega malo to prevzel, da sem nekako neke mali večje ideje, in da te zanimajo. Ne samo tisto, kaj bo jutri, pa ti reku, no, boš nek poskus naredil, pa bo takoj deloval, ne, to mi ni bilo tako ključno.

Zara Bunc: 39:17

[Nasveti za mlade raziskovalce] Zara Bunc: Kaj pa bi svetoval mladim poslušalcem, ki so še na začetku svoje kariere in se morda zdaj odločajo, ali bi šli po akademski poti, ali bi po doktoratu šli potem bolj v industrijo, kaj bi ti rekel na podlagi svoje izkušnje?

Jernej Ule: 39:30

Mislim, da zdaj ni več take razlike v akademskoj industrijo pot, tako, da ne bi priporočil eno in naredil drugi. In je zelo težko nekaj sprašnjove poročilo dati, moram reči. Sej imaš tudi tko, ki pravi, ok, sledi svojemu srcu, sledi nečemu, kar te res zanima in tako, ampak če bi jaz gledal na staj, na sebe, samo če nisem vedel, kaj me zanima, po pravici povedano, je bil splet velik na ključi in tako. Ampak je pa res, da je bilo tako in malo sem to tisto, predvsem je bilo pomembno, kateri ljudje so okrog mene. No recimo, ko sem začel doktorat delati, sem delal v okolju, ki je bilo zelo prestižno, tist laboratorij je dobil celo Nobelov v tem času, ko sem jaz začel doktorat in je mi vso prijemal, kar je rabil in tako. In ne bilo dobro za mene, če bi jaz tam naprej doktoriral. Je bil prevelik in ni imel nekih takih jasnih stvari, ki bi se lahko razvijal nekaj, ki bi men neko osebnost dali v znanosti. In tudi sam vem, ker sem bil tak človek, da sem reč, ki ne bom sam sebe znov prodel, predvsem v Ameriki, ker je to zelo značitka streniran, med tem, ko jaz sem pa lih obratno, se mi zdi, ker v Sloveniji tega nismo saj takrat imeli na vadi, da bi zelo težko v nekem področju, ki je bilo že zelo ustaljeno, sam sebe razvijal. Tako da, mogoče to, no, da včasih ni nujno, da je najboljša stvar leh tista, ki je včitno v tistem trenutku zgleda najboljša, da je malo bolj to, kje je potencijal in to rabiš čas. Jaz sem v doktoratu sem en let rabil, da sem sploh razumev, v čem se ljudje pogovarjajo, da sem sploh razumev ta znanstveni jezik. Po drugem letu sem začel razmišljati, mogoče pa tole ni leh nekaj, ki bom jaz iz tega res nek konkreten, ker sem videl, kakšne doktorate so drugi študenti delali, pa to. In da to pa jaz ne bom mogel nekaj tazga razvijati in tako. In da imaš čas, zapoja sem še le počas, da bi vsemu zavest. Hvala Bogu, sem imel tudi ljudi, dva slovenca sta bila med njimi, je bila tudi Marijetka Podobnik, ki je zdaj šef tega oddelka tukaj, je bila tam pozdokljenja, ki sem šel k njej, pa se pogovarjal, pa mi je dala dobre nasvete. Pa Andrej Šali, ki je bil poprvo zapojen, imel kakrat laboratorijo na Rockefeller in on mi je zelo, sem šel do njega in mi je rekel, ej, ne možeš napake narediti. A vstaneš, a greš, ne bo napake. V vsakem primeru boš v dobrem okolju in tako. In to mi je bilo ful korisno takrat slišati, da oh, ki pa se ni to tako strašno, ali ne odločiš, oh, ki bom pa spremenil. In sem z tobi mogoče ljudem rekel, življenje je dolgo in veliko se nepredeljivega zgodi in tako in je včasih spremen bo na škodi, ne, tudi če človek malo stopi ven in mogoče tisto, kar je bila glavna smernica, kar si človek začrto in to človek začuti, da je mogoče čas, malo se pogovoriš pa tako, ne bo juž taka strašna stvar, kot so mogoče slišeli v trenutku, kaj men se takrat zdelajo.

Zara Bunc: 42:37

[Zaključek] Zara Bunc: Jernej, iskrena hvala za tvoj čas, mentorstvo in globok vpogled v svet raziskovanja. Danes smo slišali, kako izgleda akademska pot v praksi. Ne le kot abstraktna ideja, tem več kot življenje, polno vprašanj, negotovosti, prebojev, vodenja ljudi in dogoročnih vizij. V naslednji epizodi bomo pogledali še drugo stran, industrijo in podjetništvo, ter primerjali, kako se znanje iz laboratorija lahko prevede v biotehnološko podjetje. Dragi poslušalci, hvala, ker ste bili z nami in hvala ASEF-u, da lahko ustvarjamo ta podcast. Se slišimo v naslednji epizodi ASEF podcasta.