#59 (SLO): Trajnost - uglašeni tercet: Ekonomska trajnost s prof. dr. Saro Dolničar

V zadnji epizodi kratke serije Trajnost – uglašeni tercet se posvetimo ekonomski trajnosti. Gostja je prof. dr. Sara Dolničar, profesorica turizma na Univerzi v Queenslandu v Avstraliji, ki povezuje znanje iz ekonomije in psihologije ter preučuje, kako ljudi spodbuditi k okolju prijaznejšemu prostovoljnemu vedenju.

Pogovor se dotakne vprašanja, zakaj vprašalniki pri merjenju okoljskega vedenja pogosto odpovejo in zakaj je sogovornica svoje raziskave preselila v hotele, kjer vedenje gostov merijo v živo, s senzorji. Gostja podkasta predstavi konkretne poskuse, od igre s štampiljkami, s katero so v enem od portoroških hotelov količino zavržene hrane med družinami zmanjšali za približno tretjino, do eksperimenta v Bohinj Eco Hotelu, kjer so goste spodbudili, da se prostovoljno odpovejo dnevnemu čiščenju sobe. Razloži tudi, zakaj napisi o brisačah v kopalnicah skoraj nikoli ne delujejo, kje je meja med spodbujanjem in manipulacijo ter zakaj so za resnične spremembe potrebni sistemski in regulatorni ukrepi, ne le individualna odgovornost. Z gostiteljico Polono Zabret ob koncu spregovorita še o tem, da največji del turističnih emisij povzroči letenje, in o tem, kako prijeten je lahko dopust bliže domu.

Prof. dr. Sara Dolničar je profesorica turizma na Univerzi v Queenslandu v avstralskem Brisbanu. Ima diplomi iz poslovnih ved in psihologije, v raziskovalnem svetu pa je najbolj znana po delu na izpopolnjevanju metodologije tržne segmentacije ter preverjanju in izboljševanju meritev, ki se uporabljajo na področju družboslovja. Je tudi ena vodilnih strokovnjakinj za platformo Airbnb. V svojem raziskovanju se danes posveča razvijanju in eksperimentalnemu preverjanju ukrepov, ki ljudi spodbudijo k okolju prijaznejšemu vedenju, in to prostovoljno.

If you enjoyed this episode, share it with a friend, learn more about ASEF on our website and consider donating to support the ASEF's mission and programs!

Transcript

Drage poslušalke in poslušalci, dobrodošli v novi epizodi ASEF podkasta. S poslušanjem te epizode vstopate v kratko serijo z naslovom Trajnost uglašeni tercet, kjer se bomo nekoliko podrobneje spoznali z vsakim izmed stebrov trajnosti, torej okoljskim, ekonomskim in družbenim. Z zavedanjem, da so vsi trije med seboj neločljivo povezani, a z željo, da vsakemu izmed njih namenimo nekaj prostora. Gostiteljica kratke serije sem Polona Zabret. Tokratna gostja je bila profesorica doktorica Sara Dolničar, redna profesorica turizma na Univerzi v Queenslandu v Avstraliji. Njeno raziskovalno delo se osredotoča na vedenje potrošnikov, metodologijo v družboslovju ter empirično preučevanje trajnostnega vedenja. Profesorica Dolničar, lepo pozdravljeni. 

Hvala. 

Za začetek: na področju vedenja potrošnikov in trajnosti v turizmu ste vi eno izmed vodilnih imen. Pa vendar, mogoče za tiste, ki vas ne poznajo tako dobro, kateri so bili tisti ključni premiki, vprašanja, ugotovitve, ki so vas usmerili v področje, s katerim se danes ukvarjate? 

Trajnost me je že zelo dolgo časa zanimala, ampak kar je res spremenilo, skoraj bi rekla, smer naših raziskav, je bilo dejstvo, da smo prej ali slej akceptirali, da če hočemo spremeniti vedenje konzumentov, moramo tudi meriti vedenje. Veliko raziskav, ki jih delamo v turizmu, pa tudi v psihologiji in sociologiji, uporablja vprašalnike. Nekatere stvari se da z vprašalniki vprašati, ampak kar se tiče okolju prijaznega vedenja, je to zelo težko izraziti v vprašanju. Zakaj? Ker se vsak človek hoče se pokazati najboljše kar se lahko. Če nekoga vprašamo, ali ugasnete klimo v hotelu, ko greste na plažo, bodo vsi rekli, da ugasnejo. V resnici pa vemo, če merimo uporabo klime v hotelu, da je situacija zelo drugačna. Velika sprememba v načinu raziskovanja je bila takrat, ko smo začeli delati eksperimente v hotelih, v živo, ne pa na računalniku. To je, verjemite, zelo težko. Pomeni, da veliko eksperimentov ni prineslo takih rezultatov, kot smo jih hoteli. To pa stane veliko denarja, časa in energije, in konec koncev se iz tega ne da nič publicirati, ampak tako pač je. Potrudimo se, da v živo testiramo samo stvari, za katere verjamemo, da bodo delovale, ni pa to nujno tako. Mislim, da je to tista stvar, zaradi katere je naša linija raziskovanja zelo karakteristično drugačna od drugih skupin, ki se s tem ukvarjajo. 

Kako pa potem konkretno ti eksperimenti izgledajo? To pomeni, da je nekdo tam, da spremlja, gleda ljudi, gleda, ali so luči ugasnjene, ali so klime ugasnjene. Kako to izgleda v praksi? 

Zelo dobro vprašanje. To delamo verjetno že kakšnih petnajst let. Začelo se je v Sloveniji. Imam kolega Emila Juvana na Univerzi na Primorskem, ki je doktoriral pri meni in še danes sodelujeva. Bil je fantastičen, kar se tiče dela v hotelih v Sloveniji. Na začetku smo dejansko plačali ljudi, da so opazovali in ročno merili stvari. Veliko raziskav je bilo osredotočenih na to, da hočemo turiste prepričati, naj pojedo vse, kar vzamejo z bifeja. To ni enostavno, ker ko turist pride do bifeja, vsi grabimo čim več, kolikor le lahko spravimo na krožnik. In potem ljudi prepričujemo, naj vzamejo malo manj in vse pojedo, pa lahko potem še enkrat gremo na bife in vzamemo še malo več. Sploh ni tako enostavno. 

In pri teh prvih raziskavah smo dejansko imeli nekoga v kuhinji, ki je ročno meril, koliko se je nabralo teh smeti, ki so jih ljudje vzeli z bifeja, pa niso pojedli. Opazili pa smo, da je to zelo drago in zelo naporno, in smo s kolegi iz inženiringa razvili senzorje, internet of things, brezžične senzorje. Zdaj poskušamo čim več meriti s temi senzorji. Sicer je veliko dela jih razviti in kalibrirati, ampak ko jih enkrat imamo, je veliko bolj enostavno objektivno meriti take stvari. 

Kar se tiče smeti pri bifeju, smo imeli tehtnico v kuhinji in internet of things senzor, LoRaWAN senzor, ki nam je avtomatično pošiljal podatke, kako so se smeti nabirale vsako minuto. Zdaj imamo tudi senzorje, ki nam merijo temperaturo in vlago v hotelskih sobah, in iz tega se lahko naučimo, kako so ljudje sobo greli ali ohlajali. To je čisto majhna bela škatlica, nobene kamere, nič, kjer bi bilo kakorkoli nevarno za gosta. Kaj imamo še? Vodo; senzorje imamo tudi za to, da merimo, koliko časa se gostje tuširajo, koliko vode porabijo pod tušem. Pa imamo še tiste fine senzorje, ki gredo direktno v powerpoint. Z njimi lahko izmerimo, koliko elektrike porabijo tisti majhni hladilniki. Hoteli imajo večinoma take majhne minibar hladilnike. Lahko direktno merimo elektriko, pa lahko senzorno izmerimo, kolikokrat jih gostje odpirajo. In iz tega smo se naučili, da ti hladilniki porabijo veliko elektrike, gostje pa hladilnik zelo redko odprejo. Včasih vidimo samo enkrat, in to enkrat pomeni, da ga je odprl tisti, ki čisti sobo, da ga očisti; mogoče smo videli še enkrat, da ga gost odpre, pogleda, kaj je notri, pa nikoli več. Gost tega ne potrebuje, kljub temu pa mi plačujemo elektriko. Se pravi, ročno lahko merimo, lahko pa tudi avtomatsko. In avtomatsko je seveda veliko boljše, če le lahko. To zdaj poskušamo, čim več meriti avtomatsko. 

Kako izgleda tak eksperiment, ki ga izpeljemo? Razložim lahko en primer. Eden, ki je bil zelo lušten, je bil v Histrionu v Portorožu. Tam imajo zelo velik, lep bife za zajtrk. Sprva nismo delali nič drugega, kot samo merili, koliko je odpadkov, ker ljudje ne pojedo vsega. In smo pogledali, ali lahko iz, kako bi rekla, guest mixa, ne individualno, ampak od hotela dobimo podatke, recimo za vsak dan, koliko je ljudi iz Avstrije, iz Slovenije, koliko so stari, ali so družine, ali so singles. Zelo hitro smo se naučili, da družine zavržejo največ hrane. In potem smo rekli: dajmo eksperiment osredotočiti prav na družine. Malo smo se z družinami pogovarjali in se hitro naučili, da otroci zelo radi izbirajo bodisi štampiljke bodisi nalepke. 

In potem smo naredili eno majhno knjižico, pravzaprav je bil samo en listek papirja. Otroci so vsak dan, ko je cela družina pojedla vse, kar so vzeli, dobili štampiljko. Lahko so šli dvajsetkrat nazaj po hrano, še več, ampak ko so rekli zdaj smo končali, takrat ni smelo biti nič na krožniku. Če so to kot cela družina opravili, so otroci dobili štampiljko, in če so jo dobili vsak dan, so na koncu dobili eno majhno darilo. Mi pa smo merili, ali smo znižali količino smeti. V enem mesecu smo ugotovili, da je bilo približno 30 % manj odpadne hrane med družinami, ko smo uvedli to igro. To je en tak eksperiment. 

Poskusili smo tudi loterijo: vsakič, ko cela družina poje vse, in to ni bilo samo za družine, ampak za vse goste, če vsi za mizo pojedo, dobijo en majhen listek, in vsak dan ena skupina osvoji fin dessert plater. Tudi to je dobro delovalo. Za 17 gramov smo znižali količino odpadkov, ki jih ljudje zavržejo. 

Kaj še? No, tako v glavnem izgledajo ti primeri. Mi najprej imamo neko teorijo, zakaj mislimo, da bo nekaj delovalo. V tem primeru mislimo, da otroci uživajo igrati to igrico, in da bo posledica tega, da bodo pojedli, pa tudi starše prisilili, da pojedo. Užitek je bil naš teoretični konstrukt, ki nas je zanimal. Tako da smo, preden smo šli v hotel, imeli en vprašalnik, s katerim smo v glavnem samo testirali, LI ta igrica dejansko zviša užitek ob zajtrku. In ko smo to enkrat vedeli, smo šli v hotel in eksperiment izvedli; takrat pa ni bilo več vprašalnikov. To je bilo čisto anonimno. Merili smo samo, koliko je ostankov pred uvedbo igrice in po njej. 

Je bil kakšen rezultat, ki je nakazal veliko diskrepanco med tem, kaj ste vi pričakovali, ali pa med tem, kaj so hoteli poročali, in kakšno je bilo potem dejansko stanje? Se pravi, je bilo kaj, kar vas je osebno oziroma na raziskovalni ravni tako presenetilo? Saj je lahko tudi ne, lahko ste tudi predvideli tako, kot se je stvar potem odvila. S tem tudi ni nič narobe. 

Mislim, da je bila najbolj zanimiva stvar tale, in to smo videli zagotovo desetkrat v eksperimentih. Vsak hotel ima dandanes en znak, ki razlaga, kako je nek aspekt slab za naravo, in prosi gosta, naj se na nek način vede. Recimo, pridemo v hotelsko sobo, v kopalnici je skoraj zagotovo znak, ki pove, koliko vode se porabi za to, da se brisače operejo in posušijo, energija, kemija in voda, in potem gosta prosijo, naj ne menja brisač vsak dan. Teorija za takimi znaki je, da če človeku poveš, se ta usede, premisli o tem in se racionalno odloči, da bo spremenil vedenje. To smo pričakovali. Zakaj? Ker tako pravi teorija in tako naj bi delovala praksa. Nismo imeli nobenega razloga verjeti, da ne deluje, ampak konsistentno ne deluje. Niti enkrat ne deluje. Kot posledica teh rezultatov smo razvili celo novo teorijo. Stara teorija namreč pravi: to je zelo kognitivno. Človeku rečemo, to je slabo za okolje, ti imaš rad okolje, in ti lahko spremeniš svoje vedenje tako, da je boljše za okolje. Popolnoma racionalno. Ne deluje. Zakaj ne deluje? Zato, ker jaz kot turist, ko pridem v hotel, oziroma sploh ko pristanem na destinaciji, razmišljam samo o tem, kako bom uživala. Ne razmišljam o planetu, ne razmišljam o svojih vnukih in o tem, ali bodo oni še imeli planet za živeti. To je zelo osredotočeno na užitek. Zelo hedonističen kontekst. V tako hedonističnem kontekstu kognitivna pot ne deluje, čisto enostavno ne deluje. In to je bilo za nas zanimivo, ker nas je konec koncev prisililo, da smo razvili novo teorijo; morali smo sprejeti, da v tem hedonističnem kontekstu standardne teorije ne delujejo. Druga stvar je tudi praktična posledica: pravzaprav je treba zdaj hotelu reči, da je čisto brez veze postavljati te znake v kopalnico, ker vemo, da ljudje na tej kognitivni ravni ne razmišljajo, kadar so na dopustu. Drugače je pri poslovnem potovanju. Če potujemo za službo, je to druga stvar. To ni hedonistično, to je pač drug kontekst, za delo. Takrat je situacija drugačna, ampak kadar smo res na dopustu, je vse osredotočeno na užitek. Hočemo uživati, hočemo imeti lep čas, nočemo skrbeti in biti odgovorni. 

Mogoče eno tako kontroverzno vprašanje, ki se mi je pojavljalo: kje pa vi vidite mejo med, če temu rečem, legitimnim spodbujanjem trajnostnega vedenja in neko manipulacijo s potrošniki, recimo zato, ker hoteli sami ne želijo plačevati previsokih stroškov, in to zdaj zapakirajo v trajnostni kontekst ter rečejo nehajte uporabljati toliko vode ali manj perejo. In v sklopu tega me zanima, ali obstaja nevarnost, da te vedenjske intervencije, ne mislim v vašem kontekstu, ampak kadar se pojavljajo, preveč individualizirajo odgovornost za neke sistemske probleme v trajnosti. 

Seveda individualizirajo sistemske probleme, ampak edina rešitev za sistemski problem je konec turizma. To je čisto enostavno. Predvsem konec turizma z letenjem. Če bi lepo šli z vlakom na Bled, je to druga stvar, ampak čim letimo, je to sistemska katastrofa. Potem je čisto vseeno, ali porabimo enako brisač ali ne. Kar se pa tiče manipulacije, so potrošniki zelo pametni. To je prva stvar. Takoj so skeptični. Zato pri nekaterih eksperimentih to skoraj od samega začetka povemo. S kolegico Ljubico Knežević Cvelbar, to je pa Univerza v Ljubljani, sva imeli en eksperiment v Bohinj Eco Hotelu, in hoteli smo motivirati goste, da prostovoljno povejo, da danes ni treba očistiti sobe. To ima velike posledice. Eno čiščenje sobe je 35 litrov vode, 100 mililitrov kemikalij, 1,5 kWh elektrike. Čakaj, to je bilo pred 15 leti, zdaj je to standard. Ampak takrat smo rekli, da dobiš zastonj pijačo. In nismo rekli samo tega. Rekli smo: če prostovoljno poveste, da ne potrebujete čiščenja, prihranimo, ne vem, recimo 10 evrov. Hotel prihrani 10 evrov. Predlagamo, da se teh 10 evrov razdeli: hotel bo prihranil pet, pet pa vrnemo vam kot pijačo. In ta intervencija se točno zaveda, da so ljudje skeptični. Ljudje vejo, čim rečem prostovoljno se odpovejte čiščenju, takoj vejo: aha, to pa hotel dela zato, da bo prihranil denar. Se pravi, če to proaktivno tudi izrazi, lahko s tem v intervenciji dela. 

Vprašanje manipulacije se sicer največ diskutira v kontekstu nudginga. Nudging je sprememba okolice, tako da se ljudje avtomatično vedejo tako, kot mi želimo, ne da bi jim jemali svobodo; lahko se tudi drugače vedejo. Recimo, ostaniva pri čiščenju sob: jaz lahko rečem, mi bomo vsak dan očistili sobo, razen če vi rečete, da ne, in potem dobiš tisto pijačo ali pa tudi ne. To je intervencija s spodbudo (incentivom), ker dobijo nek ekstra denar ali užitek, karkoli. Nudging oziroma changes in choice architecture, pa so malo drugače. Tam rečemo: mi bomo to obrnili in rekli »ne, mi ne bomo vsak dan očistili«. To pravzaprav pomeni: če gost ne ukrepa, se soba ne bo očistila. Lahko pa daš znak ven in prosiš, da očistimo; nič ne bomo zaračunali, je zastonj. Treba je pa aktivno nekaj ukreniti. To je klasičen način, temu se reče the change in default. Okolje spremenimo tako, da je tisto vedenje, ki je bolj okolju prijazno, tisto, ki potrebuje najmanj truda. Če gost nič ne naredi, se mu soba ne bo očistila. Ampak če pa želijo, se lahko potrudijo, dajo tisti znak na vrata, in potem se bo soba očistila. V kontekstu tega pristopa je veliko diskusije o manipulaciji. Ampak jaz mislim, da to ni manipulacija, zato ker ima vsak gost svobodo, da se odloči. Je pa res sprememba v tem, da se soba ne bo avtomatsko očistila; treba je nekomu na en ali drug način reči prosim, očistite mi sobo. 

Obstaja mogoče kakšen razširjen mit o trajnostnem vedenju? Zdaj ste jih kar nekaj našteli, se pravi o tem, kako naj bi delovale te oznake, da hotel porabi toliko in toliko vode, in da v resnici te oznake niso toliko uporabne, kot mogoče hoteli sami mislijo. Ampak kakšen drug mit, ali pa kakšna performativna trajnost, kjer so neke intervencije predvsem zato, da izgleda, da je stvar trajnostna oziroma da se hotel ravna po nekih trajnostnih načelih, same pa nimajo zares tako velikih učinkov, kot se pretvarjajo? 

Moram priznati, da sem delala z veliko hoteli in se mi ne zdi, da bi bilo kaj tako performativnega. Ima sicer performativne učinke. Recimo, zdaj se spomnim, ena cela skupina hotelov je začela uvajati cel program o trajnosti, in potem imajo na recepciji neko QR kodo in rečejo: če se hočete pozanimati o našem programu, poglejte QR kodo. Meni se je to zdelo zelo zanimivo, ker jaz kot gost nimam nobenega interesa gledati QR kode, kaj delajo. Takrat sem si mislila, to je pa performativno, ker je praktično tam in signalizira, da je nek blazen program, ampak v resnici dvomim, da bi kdorkoli ali kakšen turist to želel pogledati. Nimam pa občutka, da je ta hotelska skupina to naredila zato, da bi signalizirala nekaj, kar ni res. Mislim, da to ne. Ni bilo manipulativno, je pa performativno, zagotovo. 

Kako se hoteli sami odzovejo, ko vi pristopite k njim? Vi ste raziskovalna skupina, niste neki ponudniki, neko podjetje, ki jim poskuša nekaj prodati, ampak v resnici jim poskušate neko stvar olajšati oziroma prihraniti nekaj čisto konkretnega denarja. Na kakšen način se odzovejo? So navdušeni, vas sami kontaktirajo, kako to poteka? 

Vse variante smo imeli. Ljudje, ki nas kontaktirajo in potem delamo z njimi, in ljudje, ki jih mi kontaktiramo in potem delamo z njimi. Moram priznati, da se mi zdi zanimivo, da je zdaj zagotovo kakšnih deset zelo enostavnih stvari, ki bi jih lahko implementirali v hotelih, in bi hoteli imeli manjše stroške, gostje bi še bolj uživali dopust, in kljub temu hoteli teh stvari ne sprejmejo. To se mi zdi izredno zanimivo. Zdaj poskušamo razumeti, kako je to mogoče. Tu ni vprašanje racionalnosti pri turistu, ampak racionalnost pri hotelskem menedžerju. Zakaj ne bi, če to prinese prihranek in turist uživa, zakaj ne bi tega uvedli? Moja razlaga je, da je delo v hotelu zelo intenzivna stvar. Ni veliko časa premišljevati, kako bi lahko kaj popravili. Ampak kar se tiče naših interakcij, najboljše funkcionira, če je v hotelu en človek, ki je dovolj visoko v hierarhiji, da lahko odloča, in ki je dejansko passionate about sustainability. Komur je to res pri srcu, takrat vidimo najboljše rezultate. Imamo enega kolega v hotelu Hilton v Surfers Paradise, zagotovo že deset let sodelujemo z njimi. Isto Bernardin in Histrion, zagotovo že deset let sodelujemo z njimi. In to je zato, ker je tam ena ali dve osebi, ki res želijo te stvari poskusiti in ki jih tudi ni strah, da ne bo vse delovalo. To je tudi tveganje. Sicer ni nikoli tveganje, da bi bili gostje nesrečni; tega zagotovo nikoli ne bi naredili. Ampak seveda se lahko zgodi, da nekaj poskusimo in se izkaže, da ne deluje. Če je hotelski partner zainteresiran, da pač poskusi, potem to ni nikoli problem. Rekla bi, da je odziv odličen, če je vsaj en človek v hotelu, ki ga to res zanima. To je veliko bolj pomembno kot pa kakšen hotel ali organizacijska struktura hotela. Samo imeti enega človeka tam, ki je res motiviran, to je najbolj pomembna zadeva. 

Kako pa potem te hotelske oziroma turistične kontekste prenesti v vsakdanje življenje izven turizma? Je to tudi nekaj, da poizkušate gledati tudi v tej smeri? 

Ja, absolutno. Trenutno delamo s podjetjem, ki je odgovorno za vso infrastrukturo elektrike v Queenslandu. V Queenslandu imamo zelo zanimivo situacijo. Imamo veliko sonca in mednarodno gledano največ solarnih sistemov na strehah. Pravzaprav imamo največ proizvodnje elektrike na domu, in to pomeni, da je čez dan preveč elektrike, kar lahko poruši celo omrežje. Potem zvečer, predvsem poleti, pa vsi hladijo. Podnevi ne, naenkrat pa ni dovolj elektrike. To je klasičen behavior change, sprememba vedenja. Zdaj hočemo prepričati potrošnike, in to ne v turizmu, ampak v vsakdanjem življenju. Hočemo jih motivirati, da čim več elektrike porabijo takrat, ko je je preveč, in potem čim manj v tistih kritičnih situacijah, ko je velika poraba. Ampak rekla bi, da je turizem veliko bolj zanimiv, in to zato, ker je najtežji kontekst. Če sem doma, imam logično motivacijo, da ne porabim preveč elektrike, ker jo plačam. Če sem doma, imam logično motivacijo, da ne porabim preveč vode, ker jo moram plačati. Če pa sem v hotelu, ne plačujem elektrike in ne plačujem vode, in moj edini cilj je imeti najboljši dopust. Če lahko nekoga spremenim v tem kontekstu, ga lahko spremenim v vsakem kontekstu. Turizem je najtežji kontekst za to, da nekoga motiviraš oziroma to je že preveč kognitivno, usmeriš v to, da se bolj okolju prijazno vede. 

Se pravi, te omejitve trajnostnega vedenja so res zelo situacijske, tako kot ste rekli. Doma mi je v interesu, da varčujem, v hotelu pa se s tem v bistvu ne obremenjujem. Lahko potem pričakujemo, da morajo biti spremembe tudi, kot sva že rekli, na neki širši institucionalni in potem infrastrukturni ravni, ne samo individualni. 

Absolutno. Recimo, jaz sem to že predlagala toliko različnim državam oziroma destinacijam, pa tega nobena ne želi narediti. Če bi bila jaz pristojna, če bi jaz lahko odločala o teh stvareh, bi rekla, Slovenija je zelena, Slovenija ima najbolj konsistenten marketing za zelen turizem, in jaz bi rekla: ok, v celi Sloveniji ni dovoljeno vsak dan čistiti sobe. Dovoljeno je, če gost prosi za to, ampak ni dovoljeno, da se avtomatsko vsak dan čisti. Hoteli bi se en teden razburjali, da jim jemljemo svobodo, naslednji teden pa bi bili vsi hvaležni: zdaj lahko turistom rečejo to ni bila naša odločitev, to je odločila Slovenija, prihranili pa bi neskončno denarja in neskončno emisij. Tako da, absolutno, regulatorji, vlade, imajo neskončno možnosti spremeniti sistemske stvari, in to spremeniti tako, da ni slabo za podjetje. Ampak tega jaz ne vidim, to se ne dogaja zelo veliko. Ponekod se dogaja; recimo Kalifornija, Šanghaj, so prepovedali tiste majhne stekleničke šampona in balzama, enostavno prepovedali. In mogoče pred kakšnim letom je Hong Kong prepovedal plastenke vode. Zdaj ima vsak hotel tako filtracijsko napravo ali v sobi ali pa pri liftih, in potem ljudje gredo iskat vodo. Se pravi, če se odločimo, lahko. V Hong Kongu je bilo točno isto: en teden so se vsi hoteli pritoževali, kako je to katastrofalno, in potem mesec pozneje pa, kot da nič ni bilo. Zdaj je veliko manj plastike, voda je verjetno veliko bolj zdrava iz tistih filtrskih naprav kot iz plastenk. Tako da, seveda, sistemsko se da veliko narediti, samo to ni v naši kontroli. To je odločitev za vlado oziroma za tiste, ki delajo regulacije o turizmu. 

Sicer mislim, da sem pred nekaj dnevi ravno prebrala novico, da naj bi tudi na ravni Evropske unije, mislim da do leta 2030, ukinili te male šampone, pa recimo te male paketke za sladkor, sol, kečap, majonezo, vse to, kar dobiš zraven v hotelih ali pa v teh restavracijah. Tako da. 

Ampak zakaj pa čakamo do 2030? Ali do takrat pa res nujno rabimo tiste majhne plastične paketke? Mislim, to bi se moralo vse že včeraj narediti, ne pa čez štiri leta, ali ne? 

Res je, ja. Zdaj, ko sva že s pogledom malo v prihodnost, me zanima, katera so mogoče najbolj ključna vprašanja, ki jih vi želite v prihodnjih letih nasloviti na področju svojega raziskovanja, ali pa nekaj, kar je bilo do zdaj sistematično spregledano, pa je čas, da se vi tega lotite. 

No, sistematično se jaz lahko lotim samo tistih stvari, ki so v mojem dosegu. Če bi lahko spreminjala regulacije, ampak tega ne morem. V turizmu bom zagotovo delala naprej. Tudi na drugih področjih. Ta elektrika me zelo zanima; to bomo zagotovo tudi naprej delali. Ampak kar se tiče turizma, mislim, da je največja sistemska sprememba, ki jo lahko naredimo na strani turista, ta, da zreduciramo razdaljo med domom in destinacijo. Daleč največ emisij, turizem je odgovoren za 9 % vseh emisij na svetu. In vsako leto emisije turizma narastejo še za dodatnih 3,5 %. Naraščajo emisija, ne gredo dol, naraščajo. Tehnologija pa je zmožna znižati emisije za komaj kake tri odstotke. Se pravi, sistemsko je treba turizem ukiniti, ker je vsako leto slabši; večina teh emisij so poleti. Če bi lahko eno stvar spremenili v prihodnosti, ki bi imela največji vpliv na redukcijo emisij, bi bilo to to, da spoznamo, da je dopust pravzaprav ni nič lepši, če gremo na Maldive ali pa če gremo nekam blizu, na primer na Bled ali v Bohinj. 

In to je velik miselni premik. To je zelo težko doseči, če je poceni leteti. Če je drago leteti, ni nobenega problema, ker ljudje rečejo, da je predrago. Ampak dokler je tako poceni leteti, kot je še zmeraj, čeprav je dražje kot pred letom, je to zelo težko doseči. Če bi imela en cilj, bi bil to dosežek, ki bi imel največje posledice za redukcijo emisij. Veliko več kot brisače in hrana. Ena stvar: če ne bi letel, če bi rekel, da gremo s kolesom na Dolenjsko. In dejansko, zakaj pa ne. Moja teta ima tam eno majhno hišico na Dolenjskem in je najbolj srečna, če je lahko en teden tam. Emisij je praktično nič. To v primerjavi z mladimi, ki rečejo, poglejmo, kje so potem poleti. Zdaj je Gran Canaria; gremo za vikend na Gran Canario. To je čista katastrofa, kar se tiče emisij. Če bi se morala ene stvari lotiti, bi bilo to najti nek način, da usmerimo ljudi v dopust bliže doma. To bi imelo fantastične posledice za okolje. 

To je kar kompleksno. Treba je prevetriti tudi celoten sistem vrednot, kaj je zdaj nek izkaz oziroma statusni simbol, ker tudi če so leti dražji, si lahko vseeno privoščiš, in potem se to objavlja na družbenih omrežjih. Ta pomen izkazovanja je, kakršen je zdaj, nekako še bolj potenciran. Je kompleksno vprašanje. Ampak z majhnimi koraki se začne, tako kot jih vi delate, tudi z brisačami, z vodnimi hladilniki; tako se uvajajo spremembe in se potem prevajajo v kompleksnejša okolja. 

Premislimo o tem, zakaj pa ljudje gredo na dopust. Res je, zdaj je nek nov trend, kjer je treba vsakemu pokazati, kaj smo delali. Jaz te potrebe sploh nimam, moram odkrito povedati. Jaz sem zelo srečna, če nihče ne ve, kje sem. Ampak večina motivacij za dopust je, da se sprostimo, da imamo malo pavze, da imamo čas z ljudmi, ki nam veliko pomenijo. In ti dve stvari sta čisto enaki, ali smo v Londonu, v Parizu ali pa na Dolenjskem. Cilj tega dopusta lahko ravno tako dosežemo blizu doma kot če letimo. In jaz bi celo rekla, da je manj stresa. Ker celo družino moram spakirati in spraviti na letalo, to je veliko manj prijetno, kot pa jih spakirati v avto in nekam peljati. Tako da jaz mislim, tega se moramo zavedati. Če je dopust v glavnem za to, da imamo malo odmora, malo pavze, če je dopust za to, da smo z družino, s starimi starši, z bratranci in tetami, potem nam res ni treba leteti. Ta cilj se da doseči.